Umazano muzejsko perilo

Pokrajinskemu muzeju Koper se je zgodilo tisto, česar si ne želi nobena institucija, pa naj bo javna ali zasebna. Namesto da bi javnost govorila o razstavah, se ukvarja z umazanim perilom in odnosi med direktorjem Luko Jurijem in delavci. Ko je Juri vstopil v ta zavod, je vstopil kot človek, ki ga je izbrala mestna politika in ne stroka. Stroka mu gotovo ni zaupala, vsako njegovo potezo je vzela pod drobnogled in ni verjela v njegove odločitve. Praznovanje rojstnega dne v muzeju je gotovo komercialna in niti najmanj muzealska poteza, vendar ni junaka, ki bi mu lahko očital, da prav zaradi tega ni v muzej vstopila kakšna noga več. Če lahko očitku, da je 50 evrov s službene kartice porabil v zasebne namene (in denar še isti dan vrnil), rečemo dlakocepljenje, pa bi s podobno lahkotnostjo težko ovrgli očitke, da muzej slabo skrbi za svojo kulturno dediščino ali da razstava o Vittoreju Carpacciu ni bila izpeljana na najvišji ravni. Res je, primernih depojev, v katerih bi predmete hranili, manjka že desetletja dolgo. Je pa nerazumljivo, da so artefakti preteklosti shranjeni v prostorih, ki zamakajo.