Umetnost kompromisa

“Vipava bolj potrebuje univerzo kot univerza Vipavo,” je rektor novogoriške univerze Danilo Zavrtanik pospremil odločitev Vipavcev, da dvorišča dvorca Lanthieri ne dajo, in napoved, da se univerza v tem primeru umika iz Vipave. Res je da je za Vipavo univerza izjemnega pomena, drži pa tudi, da bo univerza kje drugje težko dobila popolnoma obnovljen baročni dvorec praktično brezplačno. Koristi od partnerstva so obojestranske.

Nesporno pa je, da bi, če se to neslavno konča, v tem trenutku kratko potegnila občina, na čelu z županom Ivanom Princesom. Obnova dvorca je njegova prioriteta nekaj mandatov, nanjo je stavil vse in je med najbolj zaslužnimi, da je do nje prišlo. Brez dogovora, da bo v dvorcu univerza zagotovila vsebine in delovna mesta, pa je vprašanje, ali bi občina dobila skoraj šest milijonov od države in EU za obnovo. Še več, če ne najdejo izhoda iz slepe ulice, lahko v skrajnem primeru na občinska vrata potrkajo državni birokrati in zahtevajo, naj vrne milijone, ki jih je dobila za obnovo. Kar bi jo potopilo. Gledano s te perspektive dogovor preprosto ne sme pasti.

V pogajanjih so vse taktike, če so v mejah spodobnosti, dovoljene. Da del svetnikov oddajo kompleksa Lanthieri z dvoriščem vred razume kot izgubo, zaradi katere bo univerza Vipavce odrinila iz dogajanja v dvorcu, je jasno že dolgo. Pa četudi rektor in župan zagotavljata nasprotno. Da se imajo svetniki pravico odločiti po svoje, je tudi jasno. Zdi se, da je Princes, ki na kocko postavlja celo županski mandat, podcenil moč svetnikov, brez katerih odločitev pač ni moč sprejeti. Če želi, da se mu ključna naložba tik pred ciljem ne sesuje kot hiša iz kart, bo moral krepko zavihati rokave.

Zdaj so glave še vroče, nekateri so evforični, drugi besni, a sčasoma se bodo ohladile. Da univerza spakira kovčke in gre, ni v interesu ne občine ne univerze ne Vipavcev. Pogajanja so umetnost kompromisa vseh vpletenih. Treba ga je le najti.