Umetnost politike

“Postojnske jame ne damo,” so nedolgo nazaj, daleč naokoli odmevale parole ob napovedani prodaji družbe Turizem Kras s koncesijo za upravljanje s postojnskim jamskim sistemom.

Občanom ni bilo vseeno, kakšna bo prihodnost še ene naravne znamenitosti, ki so jo državni zavodi in različna lastništva v preteklosti izželi v turistično mrtvilo.

A bolj kot to jih je zmotilo, da bi z nacionalnim simbolom gospodarili tujci, čeprav se je premnogokrat izkazalo, da ti z družbenim premoženjem ravnajo bolj pošteno kot mi sami. Tako se je v imenu lokalpatriotizma množično podpisovalo peticijo z zahtevo po krajinskem parku in ustanovitvi javnega zavoda, ki naj bi preprečil kapitalsko mešetarjenje. Naj bi (?!)

Naposled se ni zgodilo nič od naštetega, saj je gospodarstvo ubralo drugačno taktiko. Turizem Kras, ki mu je bilo vrnjeno staro ime Postojnska jama, je kupila domača družba Batagel&Co, kot rešiteljica pa se je pred lokalnimi volitvami z zgodbo o javnem interesu ponudila Občina Postojna in kupila manjšinski lastniški delež.

Pričakovanja, da se sedež družbe ne bi preselil na tuje, so se sicer uresničila, a ni potrebno imeti veliko ekonomskih znanj za vedenje o tem, da pri zasebnem trženju ni prostora za javne interese. Marjan Batagelj je že večkrat poudaril, da javno-zasebno partnerstvo razume v obliki plačila 5,2 milijona davkov, prispevkov, nadomestil in koncesije.

“Politika pa je umetnost preobražanja osebne koristi v javni interes,” pravi aforizem literarnega zgodovinarja Igorja Grdine. In bogata turistična pogača, za katero gre zasluge nedvomno pripisati Batagelju, je preveč mamljiva, da vanjo ne bi zagrizla politika - pod geslom sodelovanja z gostinskimi in turističnimi subjekti, kjer bi se našlo (še) kak nepotističen posel ali delovno mesto.

Prvi mož jame je zato udaril po mizi in postavil ultimat. Če se jim zdi partnerstvo nevzdržno, lahko občinarji predlagajo ločitev in prodajo svoj delež.