Umrl, ko je bil še živ

Ker v Soboti pogosto objavljamo prispevke o raznih terapijah in zdravilnih metodah, me včasih kdo vpraša za nasvet, kako bi si pomagal pri svojih težavah. Znajdem se v precepu, saj se ne počutim poklicana za delitev nasvetov. Ne verjamem, da obstaja univerzalni recept ali čudežna metoda. Seveda pa vsak, ki se ne počuti dobro, išče pot do ravnovesja, in povsem na mestu je, da se pogovarjamo in iščemo rešitve.

Če pri delu spremljate res dobrega terapevta, boste opazili, da bolj ali manj le zastavlja vprašanja. Ne ponuja receptov, temveč človeka posluša. In prav to je tisto, kar potrebujemo - da nas kdo sliši in razume ter govori iz lastnih izkušenj. Takrat bomo sami sebi povedali rešitev, ki jo poznamo in čutimo globoko v srcu. Če pa kdo na nas želi napraviti le mogočen vtis in nam s svojo metodo ponuja hitro ozdravitev po zasoljeni ceni, in če se pri tem počutimo kot ničvredna mravljica, ki ne razume dobro, za kaj pravzaprav gre, je najbolje, da se obrnemo in kar se da hitro stečemo daleč proč.

Ljudje neprestano navdihujemo drug drugega, ves čas si nastavljamo ogledala. In če komu resnično želiš pomagati, je najbolje, da pomagaš sebi. Da živiš življenje tako, da rasteš, se zabavaš in obenem učiš. Težave in bolezni so v bistvu povabila, da pogledamo vase in se vprašamo, kaj si resnično želimo. Pri tem moramo biti pogumni in iskreni. Iskanje krivca v drugih, tudi v kruti usodi, ki nam je poslala bolezen, da se sedaj lahko smilimo sami sebi, je huda potrata energije. Odkrit pogled v ogledalo in prevzem odgovornosti za lastno počutje je mnogo boljša rešitev, saj takrat vzamemo moč v svoje roke.

Ni neozdravljivih bolezni, so samo neozdravljivi ljudje. In nor je tisti, ki počne vedno iste stvari in pričakuje drugačne rezultate. Če pogledamo nazaj in se vprašamo, kaj je resnično spremenilo tok našega življenja, so bile to situacije, ki si jih sami zavestno nikoli ne bi izbrali, so nas pa prisilile, da smo naredili korak naprej.

Hvala torej za vse težave, ki mi ne dovolijo, da bi zaspala, za vse bolezni, ki me opominjajo, da delam nekaj narobe, za vse ljudi, ki mi gredo na živce in mi tako pomagajo, da sprejmem tisti del sebe, ki ga vidim v njihovem ogledalu. Hvala za vse situacije, ko ne dobim, kar pričakujem.

Če pa že govorimo o zdravilnih metodah, potem verjamem v tiste, ki so preproste in poceni. In v učitelje, ki me navdihujejo z lastnim zgledom in imajo iskrice v očeh. 80 odstotkov človek, 20 odstotkov metoda, mi je zadnjič dejal neki terapevt. Zdravnik predpiše zdravila, Bog zdravi, pravi Sai Baba. Brez vere torej ne gre. Predvsem ne brez vere v tisto, kar nam govori naše srce.

Daoisti, ki s pomočjo či gonga in drugih metod briljantno obvladujejo energijo v svojem telesu, živijo zelo dolgo. A kaj ti to pomaga, če ne siješ v tem trenutku. Ni torej pomembno kaj, temveč kako. In ko so slavnega pisatelja Paola Coelha vprašali, kaj bi želel napisati na svoj nagrobnik, je dejal: “Umrl je, ko je bil še živ.”