Upanje ni izgubljeno

Po letu 2020, od katerega smo se želeli čim prej posloviti, se je 2021 začelo vzpodbudno, z novim upanjem, ki so ga prinesla prva, težko pričakovana cepiva. Končuje se z napovedjo novega, petega vala in z grenkimi spoznanji, kje vse smo v družbeno-političnem smislu skrenili.

Januarska slutnja postopne vrnitve v staro-novo življenje, v katerem naj bi po epidemijski lekciji marsikaj prevrednotili in počeli drugače, se je še prehitro razblinila.

“Če smo pričakovali, da bomo v letu, ko smo obeležili 30. obletnico samostojnosti, pokazali več zrelosti, enotnosti, odgovornosti in zavezanosti skupnim ciljem, smo žal pričakovali preveč.”

Če smo pričakovali, da bomo v letu, ko smo obeležili 30. obletnico samostojnosti, pokazali več zrelosti, enotnosti, odgovornosti in zavezanosti skupnim ciljem, smo žal pričakovali preveč. Če smo pričakovali, da bo politika pokazala nekaj več državotvorne drže, smo pričakovali preveč. Če smo pričakovali, da bomo po 30 letih premogli več demokratične kulture, smo že spet pričakovali preveč.

(Ne)učinkovitost obvladovanja epidemije in blaženja njenih ekonomskih, socialnih in drugih posledic so še dodatno spodjedale druge, pogosto nepotrebne (ali pa celo nepomembne) politične teme oziroma njihova politizacija, kar je načelo zaupanje doma in ugled v tujini. Spodjedali so jo seveda tudi drugi dejavniki, od vloge družbenih omrežij do pomanjkanja kritičnega razmišljanja, pretirane individualizacije... Razdeljenosti po zaslepljujočem ideološko-političnem ključu se je pridružila še tista po cepilsko-proticepilskem. Obe sta se v kriznih razmerah le še poglobili in vodili ne le v še večjo družbeno nepravičnost in nestrpnost, temveč tudi v povečanje števila mrtvih in težko obolelih ter na drugi strani v zmanjšanje dostopnosti do zdravstvene oskrbe, kar bo število zbolelih in mrtvih povečalo v naslednji fazi. V tem letu se je z vso pretresljivostjo pokazalo, kako hitro lahko umrli postanejo le številke.

A vendarle vse ni bilo tako črno. Ena najsvetlejših točk je bila zagotovo moralna in etična drža številnih zdravstvenih delavcev, ki so požrtvovalno in z zadnjimi močmi reševali življenja. Več takšnih ljudi, etičnih, odgovornih, poštenih, bi potrebovali tudi na drugih pomembnih družbenih položajih. Če bi jih imeli, najbrž ne bi bili tam, kjer smo. A že volilno leto bo priložnost, da to stanje vsaj nekoliko izboljšamo. Skupni razmislek, kako tam, kjer smo skrenili, spet kreniti v pravo smer, je nujen. Čas je, da pustošenju našega fizičnega in etičnega tkiva naredimo konec.

Upanje je morda načeto, a ne izgubljeno. Zatorej, drage bralke in bralci, srečno in zdravo 2022!