Upor s slepimi naboji

Postojnčani proti vojaški premoči na osrednjem vadišču Slovenske vojske na Počku nikoli niso imeli pravega orožja. Dobrohotno so se zanašali na demokracijo, po kateri bi se politika ministrstva za obrambo morala prilagoditi obči volji ljudi proti državnemu prostorskemu načrtu za posodobitev poligona. Ta vrednota, ki bi morala delovati v skladu z družbenimi pričakovanji, ni obrodila sadov prav(n)e države.

Omahljivo vodstvo postojnske občine, ki je še nedavno takorekoč simpatiziralo z ministrstvom, zlasti ko so v njegovem vrhu sedeli politični prijatelji, je po odrekli odškodnini začelo kovati strategijo preživetja. Prvi obrambni strel so sprožili včeraj, ko so v znak protesta postavili prometne znake in ponagajali vojakom, ki so z vso hitrostjo brzeli na streljanje z mitraljezi na Poček.

Omejitev prometa za težka bojna vozila sicer deluje v luči lokalnega upora, po drugi strani pa tudi kot streljanje s slepimi naboji. V tej deželi namreč ni treba biti posebej intuitiven, da ne bi mogli predvideti povračilnih strelov nasprotnikov, ki bodo nemara s pomočjo kakšne luknje bodisi v zakonu bodisi v občinskem predpisu pregazili nove prometne znake.

Kakšno je torej sporočilo te neslavne nadaljevanke? Dokler ne bosta obe strani pomahali z belo zastavico, da bi se enkrat za vselej dogovorili o pravicah in dolžnosti, se spopad ne bo izšel v dobro prihodnosti prebivalcev. Kajti s sprejetjem DPN bo vojska na Počku nedvomno ostala.

A dokler bo imela denar za simulacijo vojnih iger, ga bo morala pravično razdeliti tudi med ljudi, ki jim po ustavi pripada v primeru omejitve lastninske pravice na zemljiščih. Občina pa bo morala v pogajanjih ob rob postaviti polnjenje proračuna in občanom izboriti zdravo bivalno okolje z zavarovanjem vode in narave.

Kaj naj rečemo; v primeru, da denarja za odškodnine in zdravo življenje ljudi ne bo, potem pa naj se ukine tudi vojska.