Uradniki s pištolo

Sedemnajsti dan stavke policistov je v soboto nasilni bolnik na Dolenjskem zalučal nož proti varuhom reda, ki jih je poklicala na pomoč zdravnica. Nasilneža so policisti vklenili, se je pa kuhinjski nož enemu od njih pod neprebojnim jopičem zaril v trebuh. Hvala bogu samo tri centimetre globoko in osem široko.

Verjetno jih ni veliko državnih uradnikov, raznih podsekretarjev in nadsekretarjev, pa uslužbencev bogve kakšnih agencij in javnih zavodov, katerih edina skrb so njihove dobre plače, ki bi njihove stranke vanje metale nože. Če ti uradniki v službi sploh vidijo stranke.

In če imajo ti uradniki, pa čeprav z dvema fakultetnima diplomama, enako plačo kot policist, v katerega mečejo nože, streljajo in merijo s pestmi, je v naši družbi nekaj zelo narobe. Glede na to, da pa ima večina uradnikov bistveno višjo osnovno plačo kot policisti, bi moralo biti zaradi tega sram vse po vrsti.

Pa ne samo zdajšnjega premierja Cerarja, ki se je kot užaljen otrok ostro odzval na stavko policistov, in njegovih ministrov, ampak vse premierje in notranje ministre najmanj zadnjih treh vlad. Pod krinko raznih Liber, Kaskad ali običajnih reorganizacij so policijo hinavsko in lažnivo slabili ter občutno siromašili.

Poleg svojih mizernih plač policisti v svoji stavki opozarjajo tudi na staro in pomanjkljivo opremo. S tem pravzaprav opravljajo tisto delo, ki bi ga morala država. Pa jim ne bi bilo treba. Z zlizanimi gumami na modro-belih avtih bi se morali le pripeljati do druge patrulje in se pustiti kaznovati. Tako kot so nekdanjega direktorja policije Gorška ustavili z neregistriranim službenim avtom.

Dobrih sedem tisoč policistov in kriminalistov ter približno toliko vojakov je na plačilni dan za državo seveda velik strošek. In najlaže je strošek zmanjšati med tistimi, ki so daleč od ljubljanskih uradov in ki morajo ubogati šefa. So pa še vedno državni uradniki, pa čeprav se v službi za nas tepejo in streljajo.