Utrip med vrsticami

V 29 letih se je spremenilo marsikaj: srednja Evropa, njene meje in politična slika, festival Vilenica in njegove meje. Le jama, po kateri srečanje pisateljev nosi ime, je videti povsem enaka kot leta 1986, ko je prvo vileniško nagrado prejel Fulvio Tomizza.

Na avro disidentstva in prevratništva, v katerem se je festival rodil, je legla patina, osnovna ideja srečevanja pisateljev, pesnikov in literarnih posrednikov pa je ostala enaka - biti prostor dialoga in svobode.

Zdi se, da je bilo pred tremi desetletji določiti ta prostor veliko lažje. Evropo je na obljubljeno deželo in svet, ki se duši v sponah totalitarizma, delil Berlinski zid. Veter v jadrih razmišljujočih in kritičnih je bila vera v demokratičnost, na obzorju se je danil lepši jutri. Tistim na vzhodu se je zdelo, da živijo v monotonem črno-belem filmu, barve, med in mleko so videli na drugi strani zidu. Potem so meje padle, globalizacija je postavila nove, ki jih je morda težje videti in opisati, a niso zato nič manj grobe in utesnjujoče.

Kaj vemo o (srednji) Evropi - naši “ožji širši domovini” - danes, ko živimo pod isto streho in se razdalje merijo v hitrosti internetnih povezav? Da je v Ukrajini državljanska vojna in okupacija obenem, morda, kdo je nemška kanclerka, kaj več pa že ne, razen ko gre za naravne nesreče, strmoglavljenja letal in druge grozote.

Usode, travme, obrazi in meje, ki delijo in režejo v življenja ljudi čisto blizu nas, se razgrinjajo v pesmih, romanih, zgodbah in esejih vileniških literatov. Ti danes niso - tako kot pred tremi desetletji - na političnih barikadah. Morda jih tudi zato ne slišimo, kot bi jih morali. V njihovih pisavah se razkrivata anatomija in ustroj sveta, v katerem živimo. In ta pisava meri pulz veliko bolj natančno kot kratke, večinoma katastrofične novice. To, da slišimo te glasove na Krasu, je dragoceno. Tako kot to, da Kras s festivalom vse bolj živi in da se pomlaja, a obenem ni pozabil svojega prvega obraza.