Uuuh, kako boli

V trenutkih, ko se zgodi nekaj takega, kot se je včeraj slovenski nogometni reprezentanci, marsikdo pogleda v nebo, med njimi tudi zapriseženi neverniki, in se vpraša: Zakaj? Zakaj nam ni usojeno, zakaj tako lepe zgodbe nimajo srečnega konca?

Toda ... Saj je - ne glede na nesrečen izpad - ta slovenska nogometna zgodba uspešna. Slovenski nogometaši so uspeli poenotiti Slovenijo. Ljudem niso dali le zabave in hvaležne teme za pogovor, temveč tudi zavest, da nič ni nemogoče. Z voljo, vztrajnostjo in znanjem, ki ga imamo, a se ga večkrat niti ne zavedamo in ga ne prepoznamo, je mogoče doseči neslutene cilje. Ob vseh spodrsljajih in sebičnosti politikov in gospodarstvenikov manjka Slovencem prav to: samozavest. In nogometaši so nam jo v preteklih dneh in mesecih nalili obilo, predvsem pa so nam v naše domove prinesli veliko radosti. In zgolj postranskega pomena je, da smo v svetu, ki težko verjame, da je takšnih rezultatov sposoben zgolj dvomilijonski narod, s srčno igro dobili veliko simpatij.

Ta reprezentanca ni ničesar storila narobe. Zmanjkal ji je res kanček sreče, saj se je, na primer, Mehika z enakimi rezultati uvrstila v osmino finala. Američani pa so se prav po ameriško dvakrat izmuznili v samih končnicah. No, po kratkem razmisleku se mi takšen razplet zdi celo logičen. V vrhunskem športu ni naglih preskokov in na velikih tekmovanjih so za novince tako imenovane čakalnice. Moštva, reprezentance, države zorijo in potrebujejo več tekem ali turnirjev, preden sežejo do višjih uvrstitev.

In če se dotaknemo Kekovih in Miklavičevih izjav o gradnji in razvoju tega moštva, je očitno, da je v Južni Afriki pokazalo določen napredek. Na prvem SP pred osmimi leti se je Slovenija učila in delala tipične napake novink (kot letos Slovaška), zdaj je dosegla prvo zmago in se do zadnje sekunde borila za napredovanje. Na naslednjem velikem tekmovanju bo pripravljena še za korak naprej. Slovenija ima namreč eno najmlajših ekip na tem SP. Zgodbe torej ni konec; verjamemo, da se je šele začela.