V bran državi

“Če bi ustavno sodišče zavrnilo na primer referendum o družinskem zakoniku, bi njegovo današnjo odločitev razumela,” je bila kratka znana slovenska pravnica, ki pa še ni temeljito preučila obrazložitve sodnikov in zato ne želi biti imenovana. Spomnimo, predlagatelji družinskega zakonika so se sklicevali na človekove in otrokove pravice, in te so bile po njihovem mnenju z referendumom, ki ga je ustavno sodišče dopustilo, poteptane. “Nemoteno opravljanje funkcij države v okoliščinah ekonomske krize ima prednost pred pravico zahtevati referendum,” pa tokrat meni ustavno sodišče.

O odločitvi najvišje avtoritete ne gre razpravljati, še tisti, ki so zgroženi, na koncu zagotavljajo, da jo bodo spoštovali. Zato ostanimo pri dejstvu. In to je v tem, da je primer slabe banke in državnega holdinga še kako politična zadeva. Na enem bregu je vladajoča koalicija, na drugi opozicija z dobršnim delom strokovne javnosti. Drži pa tudi to, da bi za vse sprejemljivo rešitev morali skleniti odgovorni in ustavno sodišče je torej državljane razbremenilo odgovornosti odločati o nečem, česar večina ne razume.

Toda ali je ustavno sodišče krenilo na neko novo pot? Ga je ohrabrilo približevanje stališč o spremembah referendumske zakonodaje, nemara tudi sprejetje pokojninske reforme brez glasu proti v parlamentu? Res bi bilo zanimivo videti, kako bi se sodišče odločilo v primeru, da bi se pokojninska reforma, ki jo je v nič manj kriznih časih že poslalo na referendum, ponovno znašla na njegovem dnevnem redu.

Ne bi bilo dobro, če bi sporočilo ustavnega sodišča otopilo prizadevanja za dokončno ureditev tega nesrečno zastavljenega instituta izražanja najširše volje ljudstva. Žal pa je težko verjeti, da bosta državni holding in slaba banka (tista banka, ki je prestala tudi sramoto z izgubljenimi podpisi) brez bremena referenduma kaj prispevala za boljši jutri delavca, upokojenca, šolarja, čakajočega v ambulanti ...