V čas brez veta?

Pred dobrimi tremi leti smo se spraševali, kaj neki se novi premier Pahor pri nekaterih stvareh sploh obotavlja. Ljudje ob zamenjavi oblasti vedno pričakujejo nekaj novega, Pahor pa si ni upal dregniti niti v nekatere delovne ekipe, kamor prejšnja garda ni sodila. Torej bi zdaj morali pozdraviti odločnost Pahorjevega naslednika Janše, ki se dejanj loteva na vseh ravneh - od pričakovanih in (ne)razumljivih zamenjav na ključnih položajih v državi do tako velikih stvari, kot so ustavne spremembe. V okoliščinah, kakršne vladajo v državi, ki se v ničemer ne more poenotiti, ukrepanje pa je neodložljivo, se zdaj lahko vprašamo, zakaj se je bilo treba spraviti nad državni svet.

Janša zna. Pobuda prihaja od Viranta, dragocenega partnerja, kateremu je pred tem speljal pravosodje, pa še kaj. In ker nad državnim svetom, kakršen je, ni nihče prav navdušen (še Pahor se nekako strinja, da je odveč), ne tvega veliko niti ob zadržanosti drugega partnerja v koaliciji, stranke SLS. Tveganje bi bilo predvsem v izgubljanju dragocenega časa ob obilici drugega dela, ki se ne premakne nikamor. Socialnega dialoga pri varčevalnih ukrepih ni, tako imenovane prihodkovne strani se še lotili niso.

Nenazadnje, tudi če drugi dom parlamenta v neki drugačni obliki ostane, država ob vseh drugih izdatkih za svoje organe, komisije in podobna telesa ne bo veliko izgubljala. Samo malce se je treba ozreti okoli slednjega in cena za enega italijanskega senatorja (toliko letno stane naš DS, pravi njegov predsednik Kavčič) bo mimogrede pokrita. Tudi če se bo po rangu četrti mož v državi Virantu zahvalil za staro laguno in se prevažal v mercedesu, sicer plačanem z zavarovalno odškodnino za ukradenega beemveja.

Zdajšnji državni svet je oblasti kvečjemu nadležen. Toda če z vetom sproži debato, ki lahko pripelje do česa boljšega, je vsem dobrodošel - kot karkoli ali kdorkoli, ki bdi nad dogajanjem, opozarja in predlaga.