V dolini alarm

“Naredite iz te doline zeleni, cvetoči vrt,” ali nekaj podobnega naj bi (v slogu Ivana Mačka Matije ob snovanju Nove Gorice) iz helikopterja nad Vipavsko dolino zaukazal tedanji predsednik slovenskega izvršnega sveta Janez Zemljarič. In začele so se komasacije in melioracije zemljišč in z namakanjem iz Vogrščka je nastajalo nekaj, kar naj bi pomenilo pilotski projekt kar za vso takratno državo.

Danes? Saj, dolina je videti lepa, zelena, kar urejena. Toda kaj, ko se med posameznimi obdelanimi njivami skrivajo s plevelom in z robidovjem zaraščeni otoki, ki se iz leta v leto množijo. Vse skupaj je daleč od tistega, kar so pred desetletji pričakovali; premalo je nasadov breskev in drugega sadja, ni vrtov z zelenjavo in podobnih kompleksov, po katerih zemlja in klima kar kličeta.

Tudi trte (z nekaj izjemami) v ravnini ni. Toda prav je tako. Ostala je na številnih slikovitih gričkih, kamor tudi sodi. Žal se tudi tam se dogajajo obžalovanja vredni prizori. Lani so jih odlične vremenske razmere še prikrivale, letos, ko so trto tolkle številne nevšečnosti, posledic ni moč spregledati. Po spomladi opravljeni zeleni trgatvi so gospodarji vinogradom obrnili hrbet. Očitno nanje ne računajo več, kar dokazujejo tudi vloge za trajno opustitev vinogradov. Od letošnjih 300 na območju celotne Slovenije jih približno sto grozi vipavskim. Obnova vinogradov zadnjih pet let pa ne dosega meja, ki zagotavlja tako imenovano enostavno reprodukcijo. To na daljši rok pomeni izumrtje.

Zakaj tako slabo kaže prav Vipavski dolini, trdnejši pa ostajajo vinogradniki v Brdih, Istri in na Krasu? O tem bi lahko na široko razpravljali. Očitno je najmanj to, da so se Vipavci pred leti, ko so se jim ponujale državne subvencije, nepripravljeni in premalo usposobljeni za trg zaleteli v nove vinograde. Z zadrugo in s svojo kletjo vred.

Kakorkoli, v dolini (ne pozabimo tudi na njen nižinski del) je treba sprožiti alarm. Diagnoza je znana.