V Gorici se dobro spi

“Ne moreš vedno pisati o tem, kar v Gorici ne gre, moramo biti optimisti,” mi je zažugal prijatelj, ko je prebral moj zapis, da so goriške ulice že mesece eno samo gradbišče in da se dela vlečejo v nedogled.

“In kaj je tisto dobro, o čemer naj pišem?” sem zvedavo odvrnil.

“V Gorici se dobro spi,” je bil jasen sogovornik, ki se je seveda ob tej svoji ugotovitvi zasmejal.

Pa mi je njegova pripomba vseeno pustila grenak priokus, in po daljšem razmisleku sem se moral le strinjati z njim.

Mladi že leta in leta tarnajo, da je Gorica zaspano mesto, da se tu nič ne dogaja. Ampak to je stalnica, ki me pri mojem novinarskem delu spremlja že leta. Isto najbrž govorijo v Novi Gorici, pa čeprav vedo mlajši povedati, da je Mostovna za mlade Goričane kraj, kjer “se dogaja”. V Gorici pa mladi tarnajo, da jih lokalna oblast preganja še iz središča, kjer se zbirajo ob sobotah zvečer. Zame, moškega srednjih let, je to njihovo zbiranje nekaj neverjetnega, saj dobesedno visijo v gručah okrog dveh nepomembnih barov nasproti Verdijevega gledališča.

Lansko leto smo imeli v Gorici na račun omenjenih barov in mladih s pivom in koktejli v rokah gore polemik, saj so nekateri zahtevali, naj bara zaprejo. Mladi namreč stojijo kar sredi ceste, tako da greš z avtom zelo težko mimo. Teh jalovih polemik letos ne bo. Javna dela so se namreč začela tudi na Korzu, kjer sta omenjena bara, zato bodo mladi lahko nemoteno nadaljevali druženje.

Kaj tam počno, ne vem, a prepričan sem, da ni res, da samo pijejo in se drogirajo, Nekateri zagotovo počnejo tudi to, a ne vsi, saj jih je tam na sobotne večere na stotine. Iz gole radovednosti sem si oba bara nekega popoldneva pobliže ogledal. Delovala sta žalostno, banalno. Res bi rad razumel, kaj mlade vleče tja.

“Ma, tata, saj nimamo kam iti!” sta bili jasni moji hčerki, gimnazijki, ki sicer s sošolci najraje hodita na zabave na Kras. In sta mi povedali, da včasih v barih zvečer njihovi sošolci igrajo rock glasbo.

To je že nekaj. “In kaj še?” sem silil vanju. “Ja, pogovarjamo se, ne?” “Ma kje se pogovarjate, saj se v baru ne morete, ker je glasba tako glasna, da se ne sliši nič!”

“Ne, pogovarjamo se pred barom,” je bil odgovor. Pa se ne bi šli pogovarjat kam drugam, sem hotel reči, a sem umolknil, ker sem vedel, da nimajo kam iti. In zato tam visijo.

Malce ciničen bom, ampak vse, kar se v Gorici za mlade dogaja, sta ta dva bara in dobrih sto metrov Korza, na katerem se lahko gnetejo. Novoizvoljeni predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta je pred volitvami obljubil, da se bo zavzel za gradnjo mladinskega središča na mirenskem letališču pri Gorici, kjer mladi ne bi motili nikogar, in jih zato s posebnimi avtobusi ne bi bilo potrebno voziti poleti v Sesljan ali še kam dlje na zabavo.

Po volitvah se seveda o tem ne govori več. Kot se ne govori o poletnem dogajanju v mestu, ki bo spet tako kot zadnja leta. Razen t. i. “grampa e scampa imprezarijev” (“postrži in zbeži organizatorjev”), ki vsako leto v Gorici s kakim koncertom skušajo kaj zaslužiti.

In ima zato prav prijatelj: v Gorici se zelo dobro spi. Tudi poleti.