V gozd vse sile

Obisk postojnskega gozda, ki ga je konec februarja hudo prizadel žled, ni več sproščen izlet, temveč mukotrpno doživljanje poškodovane, ranjene narave. Tako poškodovane, da si bo, če le ne bo več ujm, svoje rane zlizala šele čez 100 do 150 let.

Toliko o razsežnosti posledic žleda, ki je uničil več kot polovico gozdov na območju med Postojno in Loško dolino. 45.000 hektarjev gozdov se je zlomilo pod težo ledu, posekati in spraviti bo treba 1,65 milijona kubičnih metrov lesne mase. Toliko, kot bi je lahko posekali v petih letih.

S tehnologijo, ki ni kos tolikšnemu obsegu del, z organizacijo dela, ki se je še vedno drži predznak lagodnega delovnika, in z denarjem, ki ga ni. Ob tem pa cene lesa naglo padajo, cene sečnje in spravila pa rastejo. Država se zanaša na koncesionarje, vendar vsi niso najbolj učinkoviti. Njihovi delavci tožijo, da je delo v gozdu težaško, plače pa zelo slabe. Stroji se kvarijo, enako odnosi v podjetjih, ki jih delavci zapuščajo.

Na srečo so tu še koncesionarji, ki svoj posel obvladajo, ki imajo sodobne in zelo hitre ter učinkovite stroje za sečnjo in spravilo, vendar - se oglašajo manjši izvajalci - take mrcine gozd tudi opustošijo. Ne nazadnje je tu še 15.000 zasebnih lastnikov gozdov - enim mar, drugim ne za njihovo lesno bogastvo. In zelo razdrobljeno je to lastništvo, zato se poraja vprašanje, le kako bodo revirni gozdarji prišli do vseh. In ali bodo vsi zmogli, prodaji lesa navkljub, sploh plačati sečnjo. Da nevarnosti pri delu v gozdu niti ne omenjamo. Milijon težav brez pravih rešitev.

Medtem pa gozd kliče po sanaciji, posebno iglavcev, ki jih je že, še pravijo gozdarji, napadel podlubnik. Neizprosna živalca, ki ji polomljeni iglavci kar dišijo. Narava ji narekuje, da jih mora umoriti. Pesimisti zato v letošnjem poletju to napovedujejo.

Kaj torej preostane državi in ljudem? Preprosto: v gozd vpeti vse sile, znanje in pomoč, tudi iz tujine, ne pa sedeti na lastnih lovorikah. Ter ga sanirati, da se nam ob naslednjem obisku ne bo več trgalo srce.