V Hitu je spet vroče

Nujno potrebno nižanje stroškov poslovanja, ki je poleg prav tako nujne rasti prihodkov pogoj za to, da nekdanji igralniški velikan Hit, ki se je v zadnjih letih že precej zgrbil in skrčil, preživi, je razlog, da med vse bolj razočaranimi zaposlenimi spet vre.

Že več let so edini, ki se z odrekanjem v obliki nižanja plač - te so se jim samo v zadnjih treh letih znižale za 30 do 40 odstotkov - trudijo za to, da bi se “barka” obdržala na površju. Od nekdaj bajnih plač je ostalo bore malo. Marsikdo od zaposlenih v Hitu prejme ob koncu meseca tisoč evrov bruto.

Zato je razumljivo, da zaposleni oziroma sindikati, ki jih zastopajo, niso podprli predloga uprave o 36-urnem tedniku in znižanju socialne varovalke, ki določa, da so tisti z osebnimi dohodki pod 1200 evri bruto izvzeti iz dodatnega nižanja plač, na 1100 evrov bruto.

Uprava se je nato v okviru pristojnosti, ki jih ima, odločila, da pri variabilnem delu plače zaposlenim zniža faktor uspešnosti, ker naj bi bila to edina možnost, ki ji je ostala. Pa čeprav se vodilni zavedajo, da je to najmanj pravičen način zniževanja plač.

Za nekatere zaposlene naj bi to pomenilo tudi za 15 odstotkov nižjo plačo, zato se pogajanja v Hitu nadaljujejo, spet pa se govori tudi o stavki, čeprav je ta za zdaj še v oblakih in čeprav se vsi zavedajo, da je to skrajni ukrep, ki na dolgi rok ne pomeni nič dobrega.

Lastniki, država, občine, ki bi lahko priskočili na pomoč z znižanjem igralniških dajatev, ki v evropskem merilu nimajo primerjave, oziroma odpovedjo od dela nadomestil za stavbno zemljišče, pa nič.

Kot da se jih to sploh ne tiče. Kot da so časi taki, da se za 1550 zaposlenih, ki bi, če končajo na cesti, na Goriškem sprožili pravo socialno bombo, čez noč dobi drugo službo.

Seveda je iluzorno pričakovati, da se bodo omenjeni odpovedali mastnim denarcem, ki se stekajo, dokler se stekajo, dejstvo pa je, da samo z nižanjem plač ne bo mogoče rešiti podjetja.