V igri so življenja

Četrtkovi požari ob železniški progi so znova pokazali vso aroganco in nesramnost železnice do domačinov, gasilcev, in občin ob železniški progi. Višek objestnosti so si nedvomno privoščili vzdrževalci in njihov vodja, ki pri Dolu po naših informacijah niso hoteli pogasiti ognja, ki so ga sami zanetili.

Čeprav ogenj pri Dolu ni ogrozil nobene hiše, bi moral v spodobni državi tak delovodja za dva meseca v zapor. Za zgled vsem ostalim malomarnežem, ki povzročajo nepotrebne stroške. In če bi bile Slovenske železnice spodobno podjetje, bi morali vsi vzdrževalci, ki so ležali na progi, medtem ko jim je pod ritjo gorelo, ostati brez službe.

Ampak Slovenske železnice niso spodobno podjetje. To vemo že dolgo. In to najbolje vedo primorski gasilci. Slovenske železnice plačujejo zavarovalnici Triglav dva milijona evrov na leto. Ko pa jih gasilci za stroške gašenj v treh letih skupaj terjajo za nekaj deset tisočakov, se z njimi na sodišču pravdajo do onemoglosti. In nadnje pošiljajo svoje odvetnike, ki si upajo izjaviti, da kaj bi pa gasili, če vlaki ne bi netili požarov ob progi ...

Železniška proga med Kozino in Rižano ni najbolj strma proga na svetu. Kakšna Avstrija, Švica in druge gorate države imajo verjetno tudi kakšno podobno. Pa vendar poznavalci razmer v razvitih deželah ne poznajo primera, kjer bi vlaki ob progi desetletja in desetletja redno in vztrajno požigali gozdove, oljčnike, trte, sadovnjake ...

Žal se pri nas to dogaja. In zaradi tega se ne zgodi nič. Oziroma še huje, železnica je s svojimi stališči začela prepričevati še sodišča. Prvih osem tožb za plačilo stroškov je železnica izgubila ali pa gasilcem prostovoljno plačala, zdaj pa je proti njim začela zmagovati.

In v celotni zgodbi se država ni nikoli oglasila ali celo postavila na eno stran. Seveda, v igri sta pristanišče in naše gospodarstvo. Ampak v igri so tudi lastnina ljudi in življenja gasilcev. Upajmo, da se tega ne bomo zavedli prepozno.