V imenu stabilnosti

V marsičem ima Janša prav. Samo upamo lahko, da pretirava, ko pravi, da se z njim Slovenija poslavlja od ambicije, da se iz krize izkoplje sama. Je pač v opoziciji in proračun je seveda ena od najbolj hvaležnih tem za politična obračunavanja.

Drži, proračunu za prihodnje dve leti, ki ga je včeraj sprejela vlada in danes prihaja v parlament, ne kaže dobro. Je sploh mogoče napovedati, koliko denarja bo prinesel davek na nepremičnine? Ga bomo res plačevali kot vestni državljani, kdo vse ga ne bo niti zmogel? Kmetje, na primer, o njem nočejo nič slišati, katoliška cerkev že napoveduje ustavno presojo, če bodo obdavčeni sakralni objekti, vrstili se bodo ugovori na izračunane vrednosti nepremičnin in tako naprej.

Nič bolj prepričljivega vira prihodkov ne obeta obračun s sivo ekonomijo. Kdo pa sploh so tisti lumpi, ki plačujejo in kasirajo na črno, koliko jim bo država uspela vzeti?

Pa to še ni vse. Proračun nenadoma osiromašita zasebni banki, pri čemer se še ne ve, kako se lotiti zdravljenja državnih. Potem delavcem javnega sektorja sodišče prisodi povrnitev dela plač, ki naj bi ga žrtvovali v okviru zategovanja pasu za boljši jutri. Od sindikatov ne pričakujmo nikakršnega razumevanja.

In če je treba v imenu ohranitve politične stabilnosti ustreči Erjavcu z ohranitvijo upokojenskega regresa, pa Virantu z zamislijo o kriznem davku in Lukšiču s krepitvijo socialne države, potem se človek vpraša, kje vzeti. V Bruslju? Verjetno bo treba vsaj razmišljati o kateri od oblik te možnosti, če ne ravno o trojki. Ohranitev politične stabilnosti ne bo dovolj, da bi Evropo prepričali.

No, saj imajo težave s proračunom tudi Američani. Ker demokrati in republikanci niso dosegli dogovora, jim danes grozi "zaprtje" ameriške zvezne vlade. Na dopust odhaja skoraj milijon zveznih uslužbencev. Čeprav ne gre za vprašanje luknje v proračunu, je to prisilni, neplačan dopust. Kaj podobnega bi morda v Sloveniji koga streznilo.