V iskanju novega optimizma

Uf, kakšno leto. Itak se ga bo vsak spominjal po svojih ključnih trenutkih in dejanjih. Skupna pa nam je negotovost, ki se je v letošnjem letu zasidrala med nas. Po tradiciji bomo v teh dneh deležni letnih pregledov v medijih, ki nam bodo obudili spomine. Najverjetneje se bomo čudili svoji trdoživosti, kaj vse smo preživeli.

V letu 2011 je postalo povsem gotovo, da je družbeno-politični sistem, ki so nam ga slikali kot gonilo razvoja in blaginje, v globoki krizi. Bodo rekli, da globlja ne more biti. Gotovo je lahko še slabše. Impulzov, iz katerih bi razumeli, da smo v pravi brazdi in da naši boškarini dobro vlečejo, je premalo, da se ne bi spomnili sredine osemdesetih prejšnjega stoletja, časa Milke Planinc. Gospa je sprejela vodenje nasedle ladje in domala vsak konec tedna so mediji tolmačili, da je kriza dosegla dno, čez nekaj dni pa resignirano ugotavljali, da se dno brezna znova in znova poglablja. Depozit, par-nepar, boni za gorivo, takšne in drugačne redukcije, čokolada, ki to ni bila, pomanjkanje moke, inflacija in še marsikaj, je zbudilo razmisleke in dejanja, ki so privedli do razpada nekdanje Jugoslavije. Slovenija jo je kar dobro odnesla in začeli smo z novim optimizmom ter številnimi novimi obrazi. Po takratni lokalni modi, v karo reklce, pastelne srajce in v kravate prelivajočih barv odeti ljudje z veliko energije so prišli namesto partijskih sivcev, zaupanje in pričakovanje je zamenjalo kisle, cinične nasmehe ob nerealnih napovedih s konca Jugoslavije, da bo jutri zarja svetlejša.

Svet se je letos močno zazibal, treslo se je tudi pri nas. Prestreljeni z informacijami smo spremljali arabsko pomlad, Assangeovo pravičniško odisejado, finančno krizo, ki jo rešujejo tisti, ki so jo zakuhali, grško (nesladkano) limonado, dokončen zlom slovenskih gradbenih velikanov, razpad koalicije in še marsikaj ter se v začetku prazničnega decembra podali na volitve. Da so svetle točke, da je nova energija in da za Slovenijo obstaja izhodni scenarij, smo poslušali. V parlament je prišlo veliko novih obrazov, a očitno prevladujejo prestižnostne lastnosti kar nekaj omenjenih nekdanjih mladcev v kravatah prelivajočih se barv, ki ob koncu leta načenjajo živce in potrpežljivost volilcev in, to smemo reči, spodbujajo rahljanje že itak omajanega zaupanja v politiko in državo.

Alanfordovski izrek, “kar nas ne ubije, nas okrepi”, čigar avtor je v resnici nemški filozof Nietzsche, postaja resigniran komentar marsičesa, kar se dogaja okrog nas in na kar pravzaprav nimamo veliko vpliva. Pa še za tisto malo, kar smo ga imeli - naš volilni glas-, se v sebi grizemo, ali smo ga res prav uporabili. Ne smemo si delati utvar, da stvari ne bi stekle na boljše, če bi bile enostavneje rešljive. A kot kaže je vozel res gordijski, Aleksandra Velikega pa žal (še) ni na spregled.

Ne, čez noč ne bo boljše. A zaželimo si lahko več optimizma, dobrih novic, sodelovanja, človeškega in znotraj njega državljanskega dostojanstva, torej vsega tistega, kar smo pričakovali pred 21 leti.