V iskanju rešitev proti suši

Uvajanje sušnim razmeram bolj prilagojenih kultur, o čemer smo v Primorskih novicah pisali včeraj, je eden od načinov prilagajanja posledicam podnebnih sprememb, vse manjši količini padavin, ki so vse bolj skoncentrirane na kratka obdobja, ko je vode škodljivo preveč, in razpotegnjen čas, ko z neba ne pade skoraj nič. Katastrofalne razsežnosti letošnje suše so odprle tudi tehtna vprašanja o tem, zakaj takrat, ko se besneče usuva z neba, te vode ne polovimo, zakaj z velikih javnih ali zasebnih parkirišč pred preštevilnimi nakupovalnimi središči vsa voda odteče v meteorne kanale, v reke in ven iz države, namesto v zbiralnike ali kamorkoli že za njeno ponovno uporabo, vsekakor tudi za namakanje.

Tovrstnih vprašanj in potencialni rešitev je še kar nekaj. Eno od njih ponujajo trije goriški inženirji, ki jim ni vseeno za usodo vse bolj suhe Vipavske doline in kmetov, ki v njej obupujejo. Gre za izgradnjo vodnega zajetja na robu Trnovske planote, ki bi ga napolnili v času jesenskih nalivov, potem s pomočjo črpalne hidroelektrarne vodo ponoči črpali v zajetje, podnevi, ko je cena elektrike dražja, bi jo spuščali v dolino, s tako ustvarjenim viškom pa bi zagotavljali brezplačno namakanje za vse.

“Katastrofalne razsežnosti letošnje suše so odprle tudi tehtna vprašanja o tem, zakaj takrat, ko se besneče vsuva z neba, te vode ne polovimo za njeno ponovno uporabo.”

Slišati je super in po zagotovilih pobudnikov ideje tehnična izvedba ni problematična. Težava je v tem, da bi radi zajetje postavili na območje Nature 2000. In to je kar velika težava. Prav Naturi 2000 oziroma velikemu deležu zavarovane narave v primerjavi z ostalimi evropskimi državami se lahko zahvalimo, da živimo v okolju, ki nam ga marsikje zavidajo, zato tuji turisti tudi tako radi hodijo k nam.

Res pa je tudi, da vsako leto hujše razmere in vse večje potrebe po prehranski samooskrbi zahtevajo tehten razmislek vseh o tem, kako naprej. Če bi bilo mogoče omenjeno idejo izpeljati tako, da bi bil petkilometrski cevovod za črpalno hidroelektrarno vkopan in povsem neviden, zajetje pa bi lahko, kot omenjajo pobudniki ideje, služilo tudi kot napajališče za divjad v Trnovskem gozdu, bi lahko bila, vsaj z laičnega vidika, to zmagovalna rešitev.

Na neki točki bo, tudi širše gledano, treba priti skupaj, pri čemer je seveda razumeti okoljevarstvenike in naravovarstvene institucije in njihovo trmoglavo branjenje narave, iz katere izhajamo, in le tiho in nemo opazuje, kaj ji delamo. Ker če pride do izvzetja enega takega koščka iz zavarovanega območja, se lahko usuje plaz prošenj in pritiskov v smeri pozidave, grabljenja in pustošenja v naši neozdravljivi bolezni po imeti več in še več.