V levo od Pahorja

Za mnoge pričakovano, lahko pa bi bilo tudi drugače. Tistih deset glasov, ki so zmanjkali Borutu Pahorju za obstanek na čelu stranke Socialnih demokratov, je tako malo, da se je moč vprašati, ali jih ni morda zapravil s svojo napovedjo kandidature za predsednika države, kar po mnenju številnih delegatov ni sodilo na kongres.

Vprašati se je moč tudi, ali je Pahor svoj sestop pravzaprav načrtoval. Čeprav se po njegovem mnenju funkciji ne izključujeta, bi na koncu, če bi postal predsednik države, verjetno rekel, da vendarle želi biti predsednik vseh državljanov in bi breme vodenja stranke odložil. Ne nazadnje je ugotovil, da mu je tisto usojeno in je zanj dozorel.

Kakorkoli, Pahor že ve, kaj dela. Ostaja pa stranka, ki se je torej namenila v bolj prepričljivo socialno demokracijo in v ostrejšo opozicijo. Njen novi lider tega ne skriva, koaliciji to jasno sporoča. In prve odmeve od tam je moč razumeti kot zaskrbljenost. Fiskalno pravilo je sicer nekako na poti v ustavo, a možnosti za postavljanje ovir je še veliko. Še bolj problematično je vprašanje referenduma, ki bi brez sprememb še naprej blokiral odločanje tako o življenjskih kot o postranskih zadevah. V stranki SDS sicer računajo na izkušnjo LDS, ki je po odhodu Drnovška postopoma tako rekoč izginila s političnega prizorišča. To napovedujejo tudi socialnim demokratom, toda ti bodo vsaj do naslednjih volitev “tu in zdaj”. Brez njihovega razumevanja ima koalicija v parlamentu le navadno, za zelo pomembne aktualne odločitve pa potrebuje dvotretjin-sko večino.

Pahor obljublja, da bo ostal zvest stranki, ki jo je vodil 15 let. Med državljani uživa precejšen ugled, podprla ga je skoraj polovica sobotnega kongresa, verjetno mu zaupa tudi velik del članstva stranke. Zanjo torej lahko še veliko naredi, koliko naporov je pripravljen še vlagati, pa je odvisno tudi od novega vodstva. Veliko bo povedalo s svojo držo do kandidatov na predsedniških volitvah.