V neslogi je nemoč

Idriji, rojeni bogu za hrbtom na svetovno edinstvenem, nekdaj bogastva polnem nedrju, ni mogoče očitati pomanjkanja trdoživega garaštva, iznajdljivosti in vztrajnosti njenih ljudi. Iz vseh in ostalin poltisočletne zapuščine izvira iskanje poti v boljšo prihodnost. Tudi po bližnjicah, ki jih dajejo slutiti vse mogoči laskavi nazivi, ki si jih mrzlično pripenja. Ali si jih vsaj skuša pripeti, ko gre za umestitev na Unescov seznam svetovne dediščine in druge njene mreže, kot je geološka in časti, ki tem pripadajo. Čeprav že trikrat zavrnjena, bo uspela. Ker si to zasluži in je tako prav! Predvsem pa zato, ker magi vsemogočih prestižev v njih ne vidijo bližnjic, pač pa priložnosti, ki naj s časom obrodijo bolj kakovosten vsakdan.

Če bodo ostali volja, trdo delo in zrna soli, ki so jih bogu za hrbtom vedno znali najti za sebe in svet. Sami in s svetom! Če bo sloga, ki je od porodnih dni lajšala temine rovov “tovar'šem” in jih novodobnim skupinam strokovnjakov, ki izza tovarniških zidov v svet pošiljajo inovativne tehnološke krike.

Če bo sloga, ki noče in noče preskočiti izza plotov in združevati sivih celic ter src za dodajanje vrednosti prihodnosti. Ker so za plotovi še uspešni in nekaj korakov pred krizo. Ker se jim po genih pretakata rudarska in industrijska kri v prezaposlenem, za butično, na znanje in turizem naslonjeno prihodnost neobčutljivem vsakdanu.

V neslogi je nemoč obilja ustvarjenih priložnosti. Nič ni narobe, ker so prepletanje sivih celic za njihovo uresničitev v lani oblikovanem centru dedov zaupali ljudem, ki prihajajo iz okolij s povsem drugačno gensko osnovo in so zato z idrijsko neslogo povsem neokuženi. Narobe je, ker jim zapleteni v trenutne uspehe na lastnih preozkih vrtičkih, ne zmorejo priti nasproti, jih zdramiti in zbuditi v skupne rezultate.

Ker ne znajo sodelovati, bo verjetna umeščenost na seznam svetovne dediščine in v geološko mrežo, prehitro spolzela med - še eno več - neizkoriščenih priložnosti.