V svetlo prihodnost

5. avgust 1981, Washington; predsednik ZDA Ronald Reagan odpusti 11.000 stavkajočih kontrolorjev letenja, potem ko niso in niso ubogali poziva, da se vrnejo na delo.

5. avgust 2011, Koper; predsednik uprave Luke Gregor Veselko umakne postopke za izredne odpovedi, ki jih je nekaj dni prej začel proti 23 stavkovnim kolovodjem iz sindikata žerjavistov.

Po naključju je bilo minuli petek, ko so v Luki dolgo v noč greli pogajalske stole, natanko 30 let, odkar je Reagan radikalno presekal stavko, ki je hromila državo.

Slovenija takšnega reaganovskega zatretja sindikalnega boja ne prenese, to je bilo hitro jasno. Skočila je domala vsa država. Uprava Luke je postala najbolj grda na svetu, pa če je imela večji del argumentov glede stavke žerjavistov še tako na svoji strani.

Na koncu je bilo treba požreti ponos in se usesti za pogajalsko mizo, vedoč, da bo pri tej točki gotovo treba popustiti. Kajti, še nekaj stavkovnih dni, in najbrž bi nadzornikom družbe ne preostalo drugega, kot da odleti uprava, ne pa žerjavisti; že osem dni stavke je bilo občutno preveč. Žerjavisti pa bi lahko vknjižili novo zmago: odnesli bi že drugega šefa, po Časarju še Veselka.

Če pod to osemdnevno vojno potegnemo črto, je edino, čemur velja res zaploskati, dogovor o urejanju položaja izkoriščanih podpogodbenih delavcev.

Vse ostalo ima bolj grenak priokus, posebej v dneh, ko svet trepeta pred novo recesijo. V Luki seštevajo, da jim je zaradi stavke spolzelo 1,3 milijona evrov; 162.500 evrov na dan torej. In če vsak zaslužen evro v Luki prinese našemu gospodarstvu še 1,12 evra dodane vrednosti, potem je zraven še nekaj milijonov škode, ki so jo utrpeli drugi v logistični verigi. Da o izgubi ugleda niti ne razpredamo.

Ekonomist Jože P. Damijan nam je pred nedavnim, ko je analiziral vpliv pristanišča na gospodarstvo, dejal: pristanišče je naša strateška primerjalna prednost, ki nam je nihče ne more vzeti, razen če bomo sami tako neumni.