V tretje gre rado. Tudi v drugo ligo.

V tretje gre rado, ob drugi trenerski menjavi to pomlad bržkone premlevajo optimisti v vrstah nogometnih privržencev Gorice. Ciniki jim pritrjujejo: res, v tretje gre rado, a v drugo ligo. Sloves kluba s šampionskim poreklom - štirimi naslovi državnega prvaka in tremi pokalnimi lovorikami - je v zadnji petletki občutno zbledel. Članski ekipi grozi še tretji izpad iz prve slovenske lige. Nogometno društvo Gorica, ki je bilo, če odmislimo občasne zastoje, še pred dobrim desetletjem zgled rezultatske, organizacijske in tudi finančne stanovitnosti, pa bi se v primeru črnega scenarija znova znašlo na razpotju.

Dejansko nogomet v mestu vrtnic že nekaj časa tava v slepi ulici, v različnih poskusih, da bi klubsko barko popeljali v mirnejše vode, pa je bilo preveč taktiziranja in parcialnih interesov ter premalo skupne strategije. Papirnato poenotenje pod razvpitim Parminim okriljem je botrovalo razkolu. Novogoriški nogomet še vedno plačuje ceno za stranpoti iz preteklosti, ki vselej izstavijo svoj račun. Če ne v denarju, pa v porušenih razmerjih in odnosih, ki jih je potem težko vzpostaviti. Načeto zaupanje se ne povrne čez noč, nogometna piramida pa v prvi vrsti potrebuje čvrste temelje. Novogoriški so se v zadnjih letih pošteno skrhali, postopoma pa je začela puščati tudi streha. Obnova dotrajane hiše je včasih še precej dražje in bolj zamudno opravilo kot novogradnja.

Poti do želenega rezultata oziroma uspeha so različne, tudi ob upoštevanju nogometnih zakonitosti pa ni zagotovila, da se bo nato vse izšlo po zastavljenih načrtih.

Čas je denar, velja v poslu, a tudi v nogometu, kjer bi si obojega želeli na pretek, a pri nas pogosto primanjkuje enega in drugega. Ob tem je treba imeti tudi usposobljene ljudi, ki znajo ravnati s človeškimi viri in pri tem delati v skupno dobro. Poti do želenega rezultata oziroma uspeha so različne, tudi ob upoštevanju nogometnih zakonitosti pa ni zagotovila, da se bo nato vse izšlo po zastavljenih načrtih. Nogometna dinamika zahteva po eni strani hitro odzivnost, po drugi preudarno vlečenje potez, včasih je tudi umetnost možnega. Učenje na napakah je koristno, a le dokler jih ni preveč.

V ND Gorica zmanjkuje možnosti za popravne izpite. Pravzaprav so izpolnili bonus osebnih napak. Pri tem so v pičlih dveh mesecih mimogrede porabili tudi dva džokerja: Mirana Srebrniča, ki je z nekaj prekinitvami poosebljal klub v zadnjega četrt stoletja, in Edyja Rejo, najbolj ugledno trenersko ime, ki je delovalo na slovenski nogometni sceni od osamosvojitve. Novogoriški privrženci se nadejajo, da bo rok trajanja Agrona Šalje na klopi daljši od enega meseca. To bi pomenilo nadaljevanje prvoligaške zgodbe Gorice. (Ne)srečni konec za nov začetek.