V zraku srečni, na tleh lačni in žejni

Trak ob odprtju padalskega centra ob pristajališču v Šmihelu bodo takratni župan Mestne občine Nova Gorica, predsednik domačega društva jadralnih padalcev Polet in zasebni investitor v objekt prerezali leta 2058. Če se bodo aktivnosti na področju urejanja infrastrukture in vsega dodatnega za razvoj jadralnega padalstva na območju Lijaka še naprej odvijale tako hitro kot v zadnjih desetih, dvajsetih letih.

Ob začetku vsake sezone, ko se nekoliko otopli, ko se dnevi podaljšajo in začne dišati po pomladi, se oglasijo fantje iz domačega društva Polet in pojamrajo, da so zadeve še vedno tam, kjer so bile, da še vedno operirajo predvsem z obljubami, pogovori, načrti in idejami, s katerimi pa si padalci, domači in tuji, ki pridejo na Lijak letet, ne morejo veliko pomagati. Verjetno bi raje spili pivo, koka kolo ali poskusili vino katerega od lokalnih vinarjev, naročili kakšno domačo jed ali le pico, hamburger, kot s praznim želodcem in suhimi usti poslušali zgodbe o tem, kakšen oh in sploh padalski center naj bi zrasel ob pristajališču.

Ptice je treba varovati, a verjetno je možen tudi način sobivanja s padalci v zraku, saj oboji letijo. In kdor leti, so verjetno že ugotovile ptice, zlo ne misli. Zato včasih tudi poletijo skupaj s padalci.

Na občini padalcem sicer prisluhnejo, vsaj podžupan, zadolžen tudi za razvoj športnega turizma, povedo, ima posluh za to, a kaj, ko je zadaj mašinerija, ki melje počasi, in kot se je izrazil nekdo, vsak vleče v svojo smer. Nekaj korakov je bilo narejenih v pravo smer, nekaj zadev se rešuje, največji zalogaji še čakajo. Objekt ob pristajališču, na primer, o katerem se govori že desetletje in več, pa je še vedno samo na papirju. Še večji izziv in dejansko velika težava pa je najti neko rešitev, kompromis z naravovarstveniki. Ti branijo pravice ptic, ki gnezdijo na zaščitenem območju, kjer je tudi vzletišče.

Lepo je verjeti, da je to glavna cokla, da bi bilo, če ne bi bilo ogroženih ptic, na Lijaku povsem drugače, da bi bil tam še kakšen kamp, pa hostel, manjši hotel, trgovina s padalsko in drugo športno opremo, servisom padal, izposojo koles ... restavracija, picerija, pivnica, vinoteka, manjši spa center, sedežnica, ki bi vodila do vzletišča ... A verjetno to ni edina ovira.

Zagotovo je treba ptice, za katere je to območje izjemnega pomena, varovati za vsako ceno, ker nam tudi na splošno tako biotsko pestrost, kot jo imamo v Sloveniji, v drugih članicah EU, kjer so jo že zapravili, lahko le zavidajo. Ptice je treba varovati, a verjetno je možen tudi način sobivanja s padalci v zraku, saj oboji letijo. In kdor leti, so verjetno že ugotovile ptice, zlo ne misli. Zato včasih tudi poletijo skupaj s padalci, ki so jih z leti sprejele za sebi podobne.