Vadišče buri

Dejstvo je, da imamo 7.500 poklicnih vojakov Slovenske vojske, ki se morajo usposabljati. Dejstvo je, da imamo zanje tudi vadišče, na Počku in Baču. Dejstvo je, da ga ministrstvo za obrambo namerava posodobiti.

Je pa tudi dejstvo, da ob vadišču že desetletja živijo in delajo ljudje, prebivalci bistriške, pivške in postojnske občine, in da jih vadišče s svojimi dejavnostmi, ki povzročajo hrup, onesnaževanje tal in voda, moti. Da jih moti zapiranje poti do njihovih gozdov in polj, da ne morejo kadarkoli in kamorkoli na sprehod ali kolesarjenje. In da jih moti, ker vadišče ne gre skupaj z njihovimi načrti za razvoj turizma, v katerem je glavni adut neokrnjena narava.

Dvoje videnj in doje-manj vojaškega vadišča, ki naj bi se za znosno sožitje ujeli vsaj do neke mere.

Težko bo, kar je snovalcem načrta po javnih obravnavah državnega prostorskega načrta za osrednje vadišče slovenske vojske Postojna verjetno bolj jasno, kot jim je bilo morda doslej.

Ljudje so spraševali, zakaj se ob manjšem številu vojakov vadišče širi, zlasti varnostna območja. Zakaj mora biti v rdečo črto meja načrta ujetih več kot 150 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki bo desetine dni v letu zanje zaprto.

Niso jih prepričala zagotovila, da bodo na posodobljenem vadišču bolje skrbeli za varstvo voda, ki s Počka odtekajo v njihov kozarec vode. Niti podatkom, da tudi poslej njihovo gibanje ne bo nič bolj omejeno, kot je bilo doslej ...

Ostali so na dveh bregovih, med katerima - vsaj po slišanem v Knežaku, Prestranku in Pivki - mostu ni, niti pontonskega.

In čeprav so jim predstavniki ministrstev za obrambo in okolje zagotovili, da bodo vse njihove pripombe pozorno proučili in v največji možni meri upoštevali, bo vlada najverjetneje sprejela državni prostorski načrt, kot si ga je zamislila. In z njim umestila v prostor vadišče, ki ga tudi v prihodnjih desetletjih ljudje ne bodo sprejemali.