Valilnice upanja

Oblast, ki načrtno uničuje sistem javnega izobraževanja in vzgoje, je bodisi nespamentna bodisi premeteno preračunljiva. Za našo bi marsikdo dahnil, da je povsem nora, a sklep je prelahek. Bolj verjetno gre za splet preračunljivosti (uvajanje zasebnih vrtcev in šol, siromašenje intelektualnega potenciala državljanov in ustvarjanje vodljivih ovac) in nevednosti (ukrep, kakršen je povišanje normativov glede števila otrok v vrtčevskih skupinah na 27, lahko resnično predlaga zgolj nekdo z zelo omejenim daljnoročnim uvidom v družbo).

Vrtci že dolgo niso le varstvene ustanove, temveč še kako temeljni vzgojni drugi domovi številnih malčkov, po katere starši v ritmu zahtev delodajalcev prihajajo vse pozneje. In če sposobna vzgojiteljica, ki je skupaj s pomočnico zadolžena za 21 štiriletnikov, na začetku šolskega leta starše iskreno posvari, da naj ne pričakujejo preveč, ker se s tolikimi otroki ob vsej dobri volji resnično ne da prav veliko narediti, ji gre zaupati.

Zakaj ji ne bi? Kdorkoli je kdaj imel opraviti z otroki (pa zato ni treba imeti svojih!), dobro razume, da omenjena vzgojiteljica prekleto dobro ve, zakaj se je odločila tvegati in svojo stisko (bistveno pred napovedanim dvigom normativov) razgaliti pred starši.

In ker je te dni silno moderno, da je vsak, ki nečemu nasprotuje, nadrt, češ, pa predlagajte rešitve, se te tudi že porajajo. So, brezplačne, v posebni prednovoletni akciji iz zakladnice razmišljujočih državljanov. Za začetek bi denar za vojsko krepko zmanjšali. Obdavčili bi transakcije visokih zneskov in luksuz. Uzakonili bi pravilo, da nihče ne more imeti višje plače od petkratnika v podjetju najnižje izplačane. In, brez dvoma, obdavčili bi sladke pijače. Pa tudi vse ostalo, kar dokazano škoduje zdravju.

Pri nas smo dolgo gradili povečini zadovoljiv sistem predšolske vzgoje, na katerega smo lahko v marsičem ponosni. Vrtci so za družbo simbol upanja. Mar ga ne bi bilo noro zatreti že v kali?