Varčevanje: drugič

Slabe bonitetne ocene, skoraj osemodstotne obresti na slovenske obveznice, sanacija bank ... To so velike slovenske aktualne zgodbe, ki pa se vendarle težko dotaknejo zavesti navadnega državljana nižjega ali srednjega razreda. Čeprav se za strokovno terminologijo, kot so boniteta, slabe terjatve, desetletne obveznice, vrti ogromno denarja, se slovenski kupci kruha in mleka, počitnikovalci v hrvaških kampih in potrošniki cenenih izdelkov s Kitajske veliko bolj prestrašijo, ko beseda nanese na varčevalne ukrepe.

Ti so neposredni in brez ovinkov zajemajo iz posameznikove denarnice. Letos se je to že zgodilo. Roko na srce, ni bilo tako boleče, kot se je sprva napovedovalo, in marsikdo je pretiraval s pritoževanjem zaradi odtegljajev. Če se omejimo samo na plače: zanimivo bi bilo vedeti, koliko zaposlenim v zasebnem sektorju so delodajalci že znižali plače za deset ali več odstotkov, pa o tem ne smejo niti javno govoriti, ker bi razkrili slabo kondicijo svojega podjetja.

A pri varčevalnih ukrepih - mimogrede, minister za finance Janez Šušteršič pravi, da njegovo ministrstvo ni pripravilo novega varčevalnega zakona, pač pa je vladi predlagalo, naj premisli o novih ukrepih na odhodkovni in prihodkovni strani - je v pomembni meri v ospredju tudi strah pred tem, da ne bi bili pravični. Da bi sloneli le na jemanju, ne pa tudi na ustvarjanju novih delovnih mest. Da bi pogledali skozi prste bogatašem, ki so se z dosedanjim sistemom le okoristili in imetje prenesli v davčne oaze, zaradi česar jim že v prvem varčevalnem paketu uvedeni bolj ko ne simbolni davki za premožne ne morejo do živega.

Sindikati, ki bodo, ko bo vlada obelodanila načrt varčevanja v letih 2013 in 2014, gotovo povzdignili glas, imajo v točki, ki terja jasne odgovore, kaj je bilo narejenega za pravičnost, prav. Če je v civilizirani družbi opeharjen en sam človek, smo opeharjeni vsi. Ne nazadnje nas je prav toleranca do nepravičnosti pripeljala v stanje, kjer smo.