Varuhi otrok

Lani se je v slovenske vrtce vključilo nekaj več kot 71.000 otrok - skoraj osem odstotkov več kot leto poprej. Kljub veselju, da se slovenska nataliteta vendarle nekoliko dviga, pa ne gre prezreti dejstva, da vrtci postajajo vse bolj pretesni za vse malčke.

Občine se razreševanja prostorskih stisk vrtcev lotevajo na različne načine. Ponekod dograjujejo stare vrtce, nekatere občine gradijo nove, redke - za zdaj od primorskih le bistriška, kmalu pa bojda še postojnska - se odločajo za podelitev koncesije zasebniku.

Vendar pa je finančna kriza marsikatero občino, ki se mora težav s pomanjkanjem prostora v predšolski vzgoji šele lotiti, prisilila k tehtnim razmislekom o novogradnjah. Posledica tega pa je - kot se tačas dogaja v divaški občini - dolgotrajno čakanje na to, da bodo najmlajši občani končno dobili urejene in sodobne prostore za varstvo in igro.

Nekako v zavesti Slovencev je, da skrb za varstvo in vzgojo njihovih otroških potomcev vedno pade na občino. Vendar je dejstvo, da so pri nas uzakonjene tudi druge oblike varstva najmlajših. Pri nas, denimo, deluje 30 zasebnih vrtcev. Država pa je kot obliko predšolskega varstva uzakonila tudi občasno varovanje otok na domu. Res je, da morajo tovrstno storitev v celoti plačati starši, in to je v sedanjih ekonomskih razmerah države še teže. Obenem drži, da je v register šolskega ministrstva do sedaj vpisanih le približno sto takšnih varuhov, kar je še razmeroma malo.

A takšen način varovanja otrok je v zahodnih državah že dobro utečen. Zato bi morda veljalo razmisliti, kako ga - v dobro staršev in nenazadnje tudi občin, ki bi se tako vsaj deloma razbremenile skrbi zaradi prostorskih težav za predšolsko vzgojo - okrepiti tudi pri nas. Po ekonomski logiki konkurenčnosti bi namreč več varstva izven javnih vrtcev pomenilo tudi nižje cene in večjo kakovost storitev. Obenem pa tudi manj dela na črno, ki je - kar zadeva varovanje otrok - že običajna slovenska praksa.