Vaterpolisti za zgodovino

Sreda je bila srečen dan za koprski vaterpolski klub. Popoldne se je odvalil kamen od srca Ratka Mandiča, ki je uspel sprostiti društveni račun, zvečer pa so se v bazenu izkazali še igralci. Po tekmi so fantje dvakratnega olimpijskega prvaka Veselina Đuha in prijatelji vaterpola, tudi župan Boris Popovič, proslavili naslov prvakov.

Ničesar ne obžalujem, je pela Edith Piaf. Koprčani ne smejo obžalovati svoje odločitve, da gredo igrat v ruski Kazan, čeprav so tam pridelali za 18.000 evrov izgube. Za nekoga, ki opazuje s strani, je ta denar (vrednost avtomobila srednjega razreda) absurdno majhen v primerjavi z dosežkom, uvrstitvijo med osem najboljših v pokalu LEN in samozavestnim vstopom v evropski prostor.

Rokava ni šla v vnaprej izgubljeno bitko v evroligi, kjer bi lahko igrala, njena odločitve za sicer nekoliko manj prestižni, a kakovosti primernejši pokal evropske plavalne zveze je bila pravilna. Tako kot je bila pred nekaj leti pravilna opredelitev za sistematično delo z mladimi. Danes se ob rekordno visokih uvrstitvah članske ekipe veselijo perspektivnih mladih generacij, med katerimi manjka samo še mladinska; te v klub že prinašajo pokale.

Pozitivna energija bi morala premagati težave, ob reševanju finančnih zagat pa bi morali biti vaterpolisti dejavni tudi na izboljšanju organizacijskega ustroja, učinkovitejši delitvi dela in vzpostavljanju manjkajočih služb (statistika, video posnetki ...) za pomoč stroki.