Včasih je bil Mip

Od nekdaj slavne novogoriške mortadele, ki je bila seveda Mipova, so ostali le spomini. Morda bo o Mipovi kraljici padla kakšna beseda danes zvečer, ko bodo študentje rajali na tradicionalni Mortadeljadi, prireditvi, ki bi, če ne bi bilo Mipa, zagotovo nosila drugačno ime.

Sem pa tja se Mip še pojavi v medijih, tudi po zaslugi sodnih postopkov zoper njegove nekdanje vodilne, ki pa se vlečejo kot kurja čreva in vse do zdaj niso nakazali konkretnega premika v smeri zadoščenja pravici oziroma izreka sodbe tistim, ki so zakrivili propad nekoč paradnega konja goriškega gospodarstva. Od tega je, če malo karikiramo, ostal le bik. Resda bronast in ocenjen na četrt milijona evrov.

Pred kratkim je eden od novogoriških mestnih svetnikov občini predlagal, naj sama odkupi bika, skulpturo Janeza Boljke, denar od prodaje pa nameni nekdanjim zaposlenim, ki v petih letih od stečaja niso dobili še nič.

Zdi se, da je edini, ki še verjame v to, da bi lahko Mipov obrat v Kromberku ponovno zaživel, stečajni upravitelj. Zato ga že vse od začetka stečajnega postopka ohranja v umetni komi, kar pomeni, da se celotno postrojenje vzdržuje v takem stanju, da je mogoče proizvodnjo v njem zagnati jutri.

Prav danes naj bi bilo jasno, ali bo šestim neuspelim dražbam sledila še sedma ali pa bo Mipov obrat razkosan in prodan po delih. Tudi po šesti javni dražbi se je namreč pojavilo nekaj interesentov, ki jih zanima obrat kot celota.

Če ga ne bo junaka, ki bi položil depozit, potem iz te moke dokončno ne bo kruha oziroma mortadele in bo velik del tehnološke opreme, ki ima vrednost le kot celota, končal na odpadu.

S tem zgodba o nekdanjem paradnem konju, biku in volkovih še ne bo zaključena, saj bodo sodni mlini še naprej mleli. Slej ko prej bodo znane tudi odločitve, ki pa nekdanjim zaposlenim kaj več od moralnega zadoščenja, če sploh, najbrž ne bodo prinesle.