Veber vs. vsi ostali

Po skoraj mesecu dni se je včeraj končalo mučno odstavljanje obrambnega ministra Janka Vebra. Kaj je naredil narobe oziroma prav, kot trdi sam, je že izpeta zgodba, ki bo odslej pomembna le še zanj osebno. Nekaj o tem, kaj lahko kot poslanec in viden politik v vodstvu SD pričakuje od svoje politične prihodnosti, smo razbrali iz včerajšnjih javnih nastopov njegovih strankarskih kolegov.

Veber je pasé, končana zgodba. Javno mnenje ni poplačalo energije, ki jo je stranka SD vložila v njegovo obrambo, čeprav si je na začetku morda obetala, da se bo prek Vebrove afere uspela postaviti ob bok ZL kot borka za nacionalni interes. Kar koli že to je. Ni sicer rečeno, da ne bo spet poskusila v kakšni drugi bitki ...

A za zdaj kaže, da ostaja koalicija, ki jo vodi Miro Cerar, za SD edina realna izbira, le še častno pot za zgladitev v minulih tednih preveč razbohotenih nesoglasij je treba najti. Predsedstvo SD se bo o svoji koalicijski usodi odločalo danes, že pred, med in po včerajšnjem odstavljanju vojaka Vebra pa je bilo jasno, kam pes taco molí.

Vodja poslanske skupine SD Matjaž Han, če hoče, še kako jedrnat v svojih besedah, včeraj verjetno niti sam sebe ni razumel, ko je predstavljal stališče poslanske skupine SD. V stranki so svoj cilj, da bi ostali pred javnostjo spoštljivi do Vebra, hkrati pa se obdržali v koaliciji, zavili v obilje besed, med katerimi ni bilo več nobene neomajne opredelitve za trmastega ministra. Tudi Židan je pred včerajšnjo sejo vlade nakazal, da trenutno v vladi potekajo nekateri procesi, pri katerih je prisotnost stranke SD nujna.

Koalicija prinaša številna delovna mesta, formalni in neformalni vpliv, opozicija pa le rivalstvo z radikalno ZL. Tudi če bi od tam lažje nasprotovala privatizaciji, se SD vsebinsko ne bi mogla distancirati od vlade, katere del je nekoč bila. Bila bi torej v opoziciji in podpirala vladne projekte. To pa je previsoka cena za afero, ki jo bo ljudstvo pozabilo takoj, ko se bo pojavila nova.