Več in manj

Nastopa Slovenije na svetovnem prvenstvu ni težko označiti. Dosegla je več od osnovnega cilja in manj od tistega, kar si je zadal selektor Jure Zdovc, ki je v tej reprezentančni odpravi še najbolj kritičen. Do sebe in do igralcev, da ne bo pomote. Neuspeh bi bil, če se Slovenija ne bi uvrstila med najboljših 16, v osmino finala, preboj med najboljših osem in s tem izenačitev najboljše uvrstitve izpred štirih let v Turčiji, pa je več od pričakovanj. In to z ekipo, po nedorečeni igri v pripravljalnem obdobju, nad katero so še pred dvema tednoma v zraku visela številna vprašanja.

Takrat smo zapisali, da ta ekipa lahko zmaguje le s kolektivnim duhom. Tega, pa še odličen met (napadalno je Slovenija v samem vrhu turnirja), je ujela na prvi tekmi mundobasketa. V nadaljevanju je bilo vse lažje. Kaj bi bilo, če Avstralija ne bi taktizirala in če ne bi Slovenci doživeli 12-minutno črno luknjo z Litvo, je težko reči. Vsak si svojo usodo kroji sam in prelaganje odgovornosti na druge ne prinaša ničesar, razen slabe volje. Po drugi strani je nesporno, da nas je žreb v predtekmovanju pobožal, saj smo, če lahko tako zapišemo, za tekmece dobili pretežno drugo ligo svetovne košarke. Svetovna prvenstva so - paradoksalno - lažja od celinskih tekmovanj.

Niti v košarkarski srenji v to reprezentanco niso pretirano verjeli. Če je bil nekoč ob odpovedih še vedno razmeroma širok izbor igralcev na posameznih igralnih mestih, tega zdaj ni. V ekipi dejansko manjkata le Erazem Lorbek in Gašper Vidmar.

V luči prihajajočega eurobasketa in reprezentančnih ambicij ni zanemarljivo, če bo na voljo tudi Goran Dragić. Brez njega je to povsem druga ekipa. Žal pa v ozadju ni novih Dragićev, redki izstopajoči posamezniki pa so tudi že tarča ponudb drugih reprezentanc. Predvsem pa, če komu še ni jasno, reprezentanti ne rasejo v tujih klubih. Vsi so svojo pot začeli doma. In brez tega zavedanja in boljšega dela uspehov kmalu ne bo več.