Več športa za večjo produktivnost

Slovenija, natančneje skupina Slofit s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, že desetletja spremlja telesno pripravljenost otrok in mladostnikov s pomočjo tako imenovanega športnovzgojnega kartona. Na ta način je primerjava med fizično kondicijo različnih generacij tako rekoč na dlani. Po raziskavi skupine Slofit so gibalne sposobnosti šolskih otrok med epidemijo covida-19 padle za 17 odstotkov. Stvari se ne bodo uredile same po sebi, so v času po epidemiji opozarjali strokovnjaki na področju športa in poudarjali, da bi v šoli ura športne vzgoje vsak dan naredila bistveno razliko. In premaknilo se je. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje bo v prihodnjem šolskem letu sofinanciralo dodatne ure športne vadbe v osnovnih šolah oziroma stroške strokovnega dela v oddelkih za učence od 1. do 3. razreda, za kar je te dni objavilo razpis v višini milijon evrov.

Za začetek pohvalno, toda za otipljivejše rezultate bi morali sistemsko poskrbeti za vso šolajočo se mladino, vključno s študenti. Ne le z vsakdanjo intenzivno športno vadbo in z njo ponudbo raznovrstne aktivnosti - kajti dokazano je, da za mladino, predvsem otroke, hoja še zdaleč ne zadošča za razvoj - v okviru obveznih ur pouka, ampak tudi z vključitvijo gibanja v vse predmete in z aktivnimi odmori, ki jih ponekod že prakticirajo. Na ta način bi poskrbeli za redno aktivnost tistih, ki so sicer gibanje v prostem času zamenjali za večji ali manjši zaslon, vsaj na tem področju bi omilili neenakost v družbi, ki je povzročila neenakost v razvoju otrok, ter omogočili telesni in gibalni razvoj mladih iz socialno šibkih družin, ki si ne morejo privoščiti plačila vadnine v športnih klubih oziroma društvih. Ali pa denimo vpisa v športni razred, kjer program med drugim predvideva dodatno šolo v naravi, seveda v tesnem sodelovanju z denarnicami staršev.

Ob nezadostnem ukrepanju se Sloveniji obeta generacija mladih, ki bo v prihodnosti veliko težje nosila breme družbe kot tiste pred njo, poleg tega bo predstavljala veliko breme za zdravstveno blagajno.

Vse našteto bi od profesorjev športne vzgoje kajpak zahtevalo dodatno delo, terjalo bi dodaten kader, torej tudi dodaten denar. Kako do njega, morajo razmisliti tisti, ki so za to poklicani, ki jih za to plačujemo davkoplačevalci. Ob nezadostnem ukrepanju se namreč Sloveniji obeta generacija mladih, ki bo v prihodnosti veliko težje nosila breme družbe kot tiste pred njo, poleg tega bo predstavljala veliko breme za zdravstveno blagajno. Gibalna učinkovitost je povezana z zdravjem, tudi duševnim. Povezana je s kognitivnim razvojem in z delovno učinkovitostjo, s tako opevano produktivnostjo. Že samo zaradi slednje, če že zaradi drugega ne, bi morala država “po službeni dolžnosti” narediti vse za to, da bi državljani lahko delali čim več, čim dlje časa.