Večglava pošast

Še kakšnih petdeset let nazaj so ljudje zaupali učitelju, ker je bil učitelj, duhovniku, ker je bil duhovnik, in zdravniku, ker je bil zdravnik. Družba 21. stoletja zaupanja na kredit ne pozna več. Uvedla je selektivno sumničavost. Nekakšne preglede na preskok, presejalne teste, ki se običajno zgodijo na televiziji, v najbolj gledanem terminu.

S korupcijsko vprego med dobavitelji in razdeljevalci javnega denarja, pa naj bo v zdravstvu, šolstvu ali na kateremkoli drugem področju, je podobno kot z narko karteli. Kriminalisti imajo racije in televizije snemajo vklenjene moške s kapucami, a še preden se za njimi zaprejo vrata zaporniških celic, jih že nadomestijo novi. Kajti trgovina se mora nadaljevati.

Zato je veliko bolj pomembno kot to, kam bodo odšli grabežljivi kirurgi in lekarnarji, to, ali se bo trgovina nadaljevala. Imajo torej prav tisti pogumni zdravniki, ki so ob obsežni akciji v zdravstvu vzkliknili: “Končno!” Bo torej drugačen način razmišljanja zajel cel zdravstveni sistem? Bo odslej naročanje pripomočkov in zdravil bolj pregledno in pošteno ter predvsem bolj poceni? Ali bodo zdravniki za zaporniškimi rešetkami le žrtveni kozli načina delovanja, ki z zdravniki pravzaprav nima neposredne zveze? Sistemu, ki temelji na nečem globljem, trdnejšem in zakoreninjenem globoko, tam, kamor roka pravica ne seže?

Grški junaki so mitološke pošasti ubijali elegantno. Z enim samim zamahom. Ali s kakšno bistro domislico. Le Herkul si z eno nadlogo ni mogel privoščiti glamurozne koreografije. Hidro, ki sta ji na mestu vsake odsekane glave zrasli dve, je bilo treba pokončati z mišicami in ognjem. Kakšen je meč za boj proti korupciji, zlat ali strupen, mitologija ne uči. Pove pa nekaj: ko se je Herkul približeval pošasti, si je zaščitil usta in nos pred njeno smrtonosno sledjo. Ko se bodo vsi direktorji slovenskih zdravstvenih ustanov znali že vnaprej izogniti strupu, bo divjanja pošasti morda res konec.