Vedno je kje kakšen “ampak”

Delali bomo več, delali bomo dlje, na koncu pa nas čaka pokojnina, od katere bomo lahko živeli. Zveni v redu, verjetno nas je večina pripravljena podpisati dogovor, da nam le v letih, ko bo že premik iz dnevne sobe v spalnico podvig, ne bo treba v tovarno, na gradbišče, v pisarno, pred učence ali v uredništvo. Da bo včeraj predstavljena pokojninska reforma začela funkcionirati, pa bo treba narediti premik v glavah. Da bo vsakdo vedel, da vplačila v pokojninsko blagajno niso v zrak vržen denar, temveč investicija v lastno finančno stabilno starost. Pri dvajsetih letih je to težko razumeti, “bo že,” si mislijo. Vsi smo si. Pa bo treba, verjemite. To si želijo tudi snovalci reforme.

A kaj, ko je vedno kje kakšen ampak ...

Poglejmo na primer demografijo. Kot družba se staramo, upokojenih je vedno več. Ob vstopu v 21. stoletje je za deseterico upokojencev delalo 18 aktivnih, danes jih ne dela niti 14. Trg dela se premika v smeri vse večje prekarnosti, oblike zaposlovanja so negotove, kratkotrajne, delodajalci so zaradi zakonodaje “obsojeni” tudi na zaposlene, s katerimi si ne morejo prav veliko pomagati, jih pa stanejo. In ker je tako, so vrata v podjetja zaprta za tiste, ki bi radi le delali in pri tem ne gledali na uro, kdaj bo osem ur “oddelanih”.

Ker je tako, nastane tisti drugi “ampak”, da namreč vsem, ki so pred vrati podjetij, niti na kraj pameti ne pade, da bi razmišljali o kakršni koli medgeneracijski solidarnosti, na katero snovalci reforme veliko stavijo. Kako naj bo nekdo, ki za 600 evrov “na roko” dela pri privatniku, medgeneracijsko solidaren? Briga njega za to, kdo bo poskrbel za današnje penzioniste, zanimajo ga le plačani računi in spodobne življenjske razmere. Danes, ne čez trideset ali štirideset let. Predlagana reforma je zato le prvi korak. Zdaj ji morajo slediti drugi, denimo na področju delovne zakonodaje ali spodbujanja zaposljivih poklicev. Šele potem si lahko obetamo sadove.