“Vegič” o Mipu

Kot vegetarijanec z dvajsetletnim stažem težko pišem o Mipu in njegovi usodi, saj se mi po njegovih pršutih, mortadelah in salamah prav nič ne toži. Mi je pa zelo všeč Boljkov bronasti kip bika, ki še stoji pred vhodom v Mipov kromberški obrat in spominja na nekdanje zlate čase, ko je bil Mip eden od paradnih konjev goriškega gospodarstva.

V časih, ko sem še jedel meso in vsak dan tekel po Mipu bližnjem Panovcu, je bil potoček ob poti skozi gozd pogosto rdeče barve od krvi. Neprijetno za oči, pa tudi za nos, saj so rdeče izpuste spremljale moteče vonjave.

Prebivalci neposredne bližine obrata v Kromberku, ki se še živo spominjajo posledic delovanja klavnice, so zato takoj skočili v zrak, ko je prišla v javnost novica, da se za Mipov obrat zanimajo Turki, ki naj bi znova zagnali tudi klavnico. Stečajni upravitelj, čigar osnovna naloga je obrat prodati za čim boljšo ceno, zagotavlja, da ni nobene bojazni, da so danes drugi časi, da je poskrbljeno za čistilno napravo in odvajanje krvi, sploh pa naj bi bil obrat na izrecno željo Turkov deležen podrobnega pregleda, preden dobijo zeleno luč za zagon proizvodnje.

Novogoriški župan je do klavnice skeptičen, ostali goriški župani so za ponoven zagon proizvodnje. Verjetno tudi nekdanji zaposleni v Mipu, še posebej tisti, ki še vedno niso našli nove službe; v obratu naj bi namreč delo našlo približno 50 ljudi. Nova delovna mesta podpirajo tudi številni poznavalci nezavidljive goriške gospodarske stvarnosti.

Turki nameravajo “surovino” nabavljati drugod, ker je pri nas ni dovolj. In tudi izdelke bodo - če bodo obrat kupili - večinoma prodajali na tuje. V času, ko se vse pogosteje govori o pomenu samooskrbe, se vegetarijancu poraja vprašanje, kolikšno korist bo to prineslo goriškemu gospodarstvu, razen tistih nekaj delovnih mest brez velike dodane vrednosti, in ali ni to premajhen iztržek za nekdanjo zgodbo o uspehu, pa čeprav mesno?