Vejice in čedermaci

Obesiti, ne spustiti, je pisalo na nekem kraljevem sporočilu v legendi, v kateri kralj ni poznal pravopisa. In je vejica ubila nedolžnega človeka, ker je bila postavljena na napačno mesto ...

Ob piranski županski volilni kampanji se je marsikdo spotaknil ob znanje slovenskega jezika kandidata in danes izbranega župana Petra Bossmana. Slovenci smo tudi sicer precej kritični do tistih, ki se niso rodili na slovenski zemlji in so se slovenščine priučili pozneje. Želimo, če že ne skoraj zahtevamo fonetično pravilno izgovorjavo besed, njihovo pravilno pisanje, popolno poznavanje pravopisnih pravil v jeziku, ki ga je težko usvojiti že zaradi edinstvene dvojine in mnogih slovničnih pravil.

Ker smo pač občutljivi za svoj jezik, ki je bil od Brižinskih spomenikov, prek Trubarja, zahtev tujih škornjev po potujčevanju naš najstarejši in najmočnejši simbol. Menjavale so se politične ureditve, menjavale so se dežele in pokrajine, zamenjali smo grbe, zastave in himne, slovenski jezik pa je vztrajal, nas povezoval in krepil - čedermace do konca, do samostojne države s samostojnim jezikom in še naprej - do čiste in lepe slovenske besede, ki jo je slišati vse do Bruslja in še malo čez.

In potem, ko je materina beseda že tako lepo uležana, se zgodijo volitve, ki marsikje postrežejo s pravimi pravopisnimi skrpucali volilnih letakov, plakatov, zloženk, programov in pokažejo, kako znamo biti Slovenci marsikdaj bolj papeški od papeža. Kaj vse so morale prenesti oči pravopisno ozaveščenega volilca! Od velikih začetnic na mestih, kjer bi jih najmanj pričakovali, do tujk, ki jih nihče ne razume. In, oh, vejic, ki so po letakih in zloženkah nemalokrat ležale nemarno raztresene, kjerkoli se je piscu pač zazdelo, ali pa jih preprosto ni bilo. Morda bi snovalci naredili bolje, če bi - kot nekoč nekje neki učenec - vejice zarisali ob koncu programa z opombo, naj jih bralec poljubno postavi na prava mesta.

Na žalost se večkrat zgodi, da slogovno in pravopisno šibka sporočila pošiljajo tudi tisti z najvišje državne ravni. Pošiljajo jih uslužbenci javnih ustanov, podjetij, državni uslužbenci, ki bi morali v prvi vrsti do zadnje pičice natančno poznati slovenski jezik z vsemi pravili vred.

Kako naj potem tisti, ki se učijo slovenščine, pa naj bodo otroci ali tujci, verjamejo in upoštevajo vsa pravila jezika, ko pa jih s plakatov, letakov in drugih oblik sporazumevanja gledajo z velikimi začetnicami zapisani veseli božiči in nova leta, ko dedek Mraz ostane brez lastnega imena, zapisan z malimi črkami, ko pesmi pojo o tem, kako naj se ljubimci vrnejo nazaj (kam pa drugam, menda ne naprej?!) in ko je na reklamnem letaku zapisano, da ni nič boljše od perfekcije ...

Morda bi bilo prav zato modro, če bi morali politiki, uradniki, vsi, ki oblikujejo slovensko javno podobo, in celo vsi zaposleni pred nastopom službe poleg zdravniškega opraviti tudi pravopisni pregled in nemara tudi tečaj. Preventivno, da bomo slovensko besedo res poznali in da ne bo še kakšen kralj po nemarnem z vejicami obešal svojih podložnikov.