Veleizdaja na Triglavu

Tistega lepega dne sem se vnovič povzpel na vrh Triglava, spet stopil kraj tistega kovinskega stolpiča, ki ga je v nekih davnih časih svojemu ljubemu slovenskemu življu postavil župnik Jakob Aljaž in tako zgradil trden simbol slovenstva, ki mu ne morejo do živega še tako močni sunki vetra iz mrzle nam tujine. Kdor se tjakaj ne povzpne vsaj enkrat v življenju, ni pravi Slovenec, pravijo.

Onega dne je bilo že na strmem pobočju živahno, kaj šele na vrhu, kjer je po kamenju okrog stolpiča skakalo nemalo planincev, povečini tujcev, vzdihujočih ob prelesti naših vršacev.

Ko sta se naposled umaknila tako zoprna meglica kakor dobršen delež nadležne plezalne svojati, je k meni pristopil neki možak, mi previdno prikimal, rekši: “Excuse me, can you take a picture of me?” Še ni izgovoril do konca, že je ponujal svoj fotoaparat.

“Of course,” sem privolil in ga pobaral, po kakšni fotografiji koprni: “What kind of picture do you want?”

“Oh, you know,” je skomignil, “just me and the tower,” je pomignil proti Aljaževemu stolpu, pa se ob tem še sanjavo zazrl v obzorje. “And this beautiful view, if it's possible.”

Spet sem prikimal, kaj bi. Mu z “I will do my best” zagotovil ves svoj trud.

Poba se je kar takojci štorasto zasidral med dva kamna in se brž jel režati v fotoaparat, da ga je bilo treba najprej umiriti in usmerjati, malo nazaj, “back, back, back”, malo naprej, “come closer, closer, ok”, potem še v levo, “a bit to the left”, zdaj je bil za silo postavljen, pokukal sem skozi objektiv, zadovoljno uzrl in njega in stolp in ščepec oblakov, “ok, now I can see the whole tower and some clouds in the back, that's ok, I think”, mu prikimal, da je lahko spet zavzel položaj junaka in žarkemu obrazu vrnil presrečni nasmeh.

Ko sem ga pridno škljocal, se me je polastila radovednost, od kod prihaja pomoči potrebni nesrečnik. Stavil sem na Češko, kar je bila tistega dne varna stava. “So, where are you from?” sem vljudno vprašal, ne da bi prenehal vestno beležiti njegovo visokogorsko zmagovitost.

“Oh, I'm from here, from Slovenia,” je prikimal. In bil iznenada pred očesom fotoaparata videti nič več štorast, marveč čvrsto zasidran v slovensko grudo, za kdove koliko rodov ukoreninjen v globino tudi moje minulosti.

Komaj opazno sem trznil. Pomolčal. Si mrmral: “Slovenec si, kaj, bog te nima rad!” A se nisem izdal. Tiho sem škljocal. In čez nekaj debelih sekund počasi zagodel: “How strange, I'm from here, too. So, shall we continue to speak in English or shall we switch to our language?” (Kar bi vsaj za nesrečnega Jakoba Aljaža moral že tamkaj prevesti v: “Kako nenavadno, tudi jaz sem od tod. Kako torej, bova še naprej govorila v angleščini, ali pa raje presedlava na najin jezik?”)

Pa zatem v slovenščini nekako nisva ujela pravega ritma. Malo sva še pomolčala, potem pa tiho krenila vsak v svojo smer.