Veličina geste, brez dvoličnosti

Vaščani Slavine, majhne vasi po številu prebivalcev, a velike po njihovih srcih, si zaslužijo javno pohvalo in zahvalo. V svoj kulturni dom, v katerem so med epidemijo vzpostavili rdečo cono za starostnike s covidom, bodo zdaj sprejeli skupino otrok iz ukrajinske sirotišnice. Morda bo kdo porekel, da ukrajinskim beguncem, otrokom, pa še sirotam povrhu res ni mogoče odreči gostoljubja. Toda kako samoumevna je v resnici njihova gesta? Kako samoumevno je solidarnost, človečnost, odprtost, sprejemanje, ki jih izrekamo na načelni ravni, uresničiti tudi v praksi, na svojem dvorišču?

Spomnimo se strupenih odzivov na družbenih omrežjih na nekatere druge plemenite pobude za pomoč ukrajinskim beguncem, kakršni se bodo, če tudi država ne bo ustrezno odigrala svoje vloge, samo še stopnjevali. Če parafraziramo izbrisani tvit odhajajoče vlade, se, ko gre za begunce iz podobnega kulturnega, verskega in zgodovinskega okolja, kritiziranje in polemiziranje nekako ne spodobi. Za zdaj. Že ko gre za begunce, ki niso iz nam tako podobnega okolja, kaj šele, ko gre za ekonomske ali pa ilegalne migrante, ni o kakršnikoli spodobnosti ali sramu, kaj šele solidarnosti, ne duha ne sluha več. To lahko žal pripišemo tudi dosedanjemu oblastniškemu diskurzu o priseljencih. Dobra ilustracija je, denimo, bistriški protest proti sprejemno-registracijskemu centru za migrante na mejnem prehodu Jelšane, kjer je zdaj načrtovan podoben center za ukrajinske begunce - brez protestov.

Kako samoumevno je solidarnost, človečnost, odprtost, sprejemanje, ki jih izrekamo na načelni ravni, uresničiti tudi v praksi, na svojem dvorišču?

Dodatna veličina slavinske in postojnske geste je ravno v tem, da ji tovrstne dvoličnosti in razlikovanja med bolj in manj “našimi” ni mogoče očitati. Zakaj? Zato, ker so v postojnski občini, še preden so odprli vrata in srca ukrajinskim begunskim otrokom, ta odprli tudi afganistanskim, pakistanskim, sirskim .... In jih, potem ko tega ni hotel storiti nihče drug in potem ko so v Kranju zagnali “nerazumno histerijo”, sprejeli v dijaškem domu Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, kjer projekt nastanitve mladoletnih migrantov brez spremstva uspešno poteka še danes. Odprli pa jih niso samo otrokom, temveč tudi odraslim. S številnimi projekti si prizadevajo za integracijo priseljencev iz različnih držav v okolje. Gostijo tudi turške delavce, ki bodo po vseh zapletih zdaj vendarle lahko dokončali svoje začasno delavsko naselje v drugi majhni postojnski vasi. Poskusi ksenofobnih izpadov posameznikov so seveda bili, a so jih kot zrela skupnost uspeli zatreti v kali. Tudi drugih težav niso prikrivali, pač pa jih premagovali. Več takšnih Slavin in Postojn bi potrebovali v naši zatohli deželi.