Velike zgodbe

Sodstvo je ključnega pomena za to, da se Slovenija vzpostavi kot pravna država, ugotavlja novi pravosodni minister Senko Pličanič. Njegove besede lahko pomenijo le eno: da Slovenija še dobrih 20 let po svojem rojstvu ni pravna država. Kar običajni državljani, ki se ne ukvarjajo s teoretičnimi in praktičnimi vprašanji delitve oblasti, pravzaprav ugotavljajo iz dneva v dan in iz leta v leto.

O krivdi v tem trenutku ne gre izgubljati besed. Sodstvo ni brezmadežno, še manj brezmadežne pa so različne politične garniture, ki so v 20 letih uspele tako z reformami kot nenehnimi zakonskimi spremembami pripeljati “pravno državo” tja, kjer je. Morda bi bilo danes kaj drugače, če bi bile že pred davnimi leti določene svinjarije, kot se je izrazila nekdanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar, opredeljene kot kazniva dejanja. Pa niso bile in zaupanje v pravo in pravičnost je padalo, padalo ...

Ali lahko danes pokažemo na koga s prstom? Težko, kajti dogajalo se je tudi, da je sodstvo povsem dostojno opravilo svojo nalogo, pa ga je potem politika z enim zamahom povozila, na primer s kakšno amnestijo.

Danes, ko so nekatere svinjarije iz preteklosti postale kazniva dejanja, pa so tudi pričakovanja ljudi veliko večja. Kajti privedla so do propada in sesutja vrste podjetij, do izjemno visoke brezposelnosti, ki je ni mogoče pripisati samo gospodarski krizi, pač pa tudi lakomnosti in brezobzirnosti peščice izbrancev. Še nobeden od teh ni dočakal pravnomočnega sodnega epiloga, nekateri še obtožnice ne. In drznemo si verjeti, da se ne ukvarjajo z vprašanjem, kako kupiti kruh.

Velike zgodbe, ki se ne premaknejo nikamor, so le še bolj zamajale temelje pravne države. Pomembno za zdravje slovenske države in družbe je, kdaj in kako bodo te velike zgodbe dobile epilog. Kajti tiste o dražbah hiš in deložiranih družinah zaradi nekaj sto evrov dolgov slovenskemu sodstvu zagotovo ne morejo (in ne smejo) biti v ponos.