Veliki in majhni

Nekatere vasi v Brkinih se ne želijo priključiti na javni vodovod, čeprav ga bodo mimo njih gradili z znatnim deležem evropskega denarja. Taka novica se na prvi pogled zdi absurdna in težko razumljiva.

Priključitev vseh krajev na velike javne vodovodne sisteme je bila dolgo mantra predvolilnih govorov, razvojnih načrtov in razglabljanj o tem, zakaj nekateri kraji “zaostajajo” v razvoju.

Da, za oskrbo mest so veliki vodovodni sistemi nuja. In tudi tam, kjer so lokalni vodni viri prešibki in nezanesljivi, je urejena oskrba s pitno vodo korak naprej.

A povsod, kjer lokalni vodni viri dajejo dovolj vode za oskrbo prebivalstva, jih je dobro ohraniti.

Ne le zato, da bi imeli ljudje možnost piti svojo “lastno” vodo in plačevati eno položnico manj. In tudi ne le zato, ker današnja tehnologija omogoča “ureditev” domala vsakega lokalnega vodnega vira, zagotavlja mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar - le odmakniti se je treba od miselnosti, da so veliki sistemi bolj varni in zanesljivi, ker jih je laže nadzorovati.

No, na nek način jih je gotovo laže kontrolirati in centralno upravljati. A so zaradi svojega velikega vodozbirnega območja tudi zelo ranljivi. To je v zadnjih dneh jasno pokazal postojnski primer. Če se z velikim sistemom kaj zgodi, ni alternative. Ni druge možnosti kot to, kar se je zgodilo ljudem na Postojnskem in Pivškem: prekuhavanje vode, ki vsebuje parazite, ali pa pranje sadja in zelenjave z ustekleničeno vodo. Tretje možnosti nimajo.

Zato je - če se odmaknemo od ideje o velikih projektih in velikih sistemih - dobrodošlo ohranjanje lokalnih vodnih virov. Ali pa v idejo o velikih sistemih vključiti tretjo možnost - to je strokovno urejanje, upravljanje in nadzor nad lokalnimi vodnimi viri. In dati ljudem možnost izbire - da za vse to poskrbijo sami ali pa kaj od naštetega zaupajo “velikim”.

Morda celo pod dežnikom skupnega velikega in lepo zvenečega projekta.