Veliki, ki to niso več

Če južni del Primorske po zdravju in kondiciji gospodarstva primerjamo z drugimi regijami, je diagnoza jasna: bolnik sicer diha, a plitko, razvojni utrip pa je šibek bolj kot kdajkoli prej. Od nekdaj močnega gospodarstva je ostala le bleda senca.

Svežih podatkov o poslovanju južnoprimorskih podjetij sicer še ni, a ni verjetno, da bi bili boljši kot leta 2009. Luka, Intereuropa in Istrabenz, ki so botri poraznemu poslovanju v prejšnjih letih, še vedno bolehajo, pridružili so se jim novi bolniki. Z velikani hudo načetega zdravja slika regije pač ne more biti drugačna, kot je. Sploh če majhna podjetja delujejo v sorodnih panogah ali v soodvisnosti od velikih.

Prav veliki so namreč v veliki meri narekovali razvojni ritem regije. Kot velika drevesa v gozdu so lahko iskali in užili največ sonca, majhna drevesa pa so v pomanjkanju prostora in sončnih žarkov ostala pritlična, tako rekoč podrast. In delila usodo velikih: ko je šlo tem dobro, tudi njim ni bilo slabo. Seveda pa velja tudi obratna logika: ko kriza zajame velike, se ji majhna lahko upirajo le toliko, kot to zmorejo velika.

In tu je še prekletstvo dragih nepremičnin. Visoke cene zemljišč preprečujejo razvoj srednjih in malih podjetij, sploh proizvodnih, ki potrebujejo veliko prostora. Tega v Istri skoraj da ni, pa še cene so vrtoglave. Selitev teh podjetij na Kras je zgolj rešitev v sili - za podjetnike, se razume, za vitalnost gospodarstva v Istri pa pomeni samo še dodaten udarec.

Morda je problem tudi v ljudeh: v mladih, ki so v letih cvetočega istrskega gospodarstva zlahka našli dobro službo v Luki, kjer je delal oče, če ne pa v Intereuropi, kjer je delala mama. Tudi zdaj, ko takega ujčkanja ni več, se bodo najbrž le redki preizkusili v vlogi podjetnika, ko je treba vse začeli z ničle. Veliko verjetneje je, da se bodo spomnili na kakšen kos zemlje, ki bi moral biti že po pravilu - ker je pač v Istri - vreden veliko denarja. Kako bi si sicer razložili tale oglas: “Prodajam oljke s pogledom na morje.”