Veliko besed

“V letu 2016 bo turizem v Sloveniji v celoti temeljil na trajnostnem razvoju in bo kot zelo uspešna gospodarska panoga nacionalne ekonomije ključno prispeval k družbeni blaginji in ugledu naše države v svetu.” Se bodo visokoleteče krilatice, s katerimi je nova vlada okitila strategijo prihodnjega razvoja turizma, tudi udejanjile?

Skok v preteklost namreč razkrije, da je bilo iz ust prejšnjega premierja Boruta Pahorja slišati podobne udarniške misli, ki pa so se prehitro spremenile v mrtve črke na papirju. Tudi napovedi, kako se bodo takratni ministri in Pahor redno sestajali s ključnimi akterji turističnega gospodarstva, so se razblinile kot milni mehurček. Na vsega skupaj dveh sestankih, na katerih so premlevali omejitve, ki krojijo slovensko turistično usodo, ni bilo mogoče najti izhoda iz predora.

Govoriti o trajnostnem razvoju turizma je seveda zelo moderno. To bo Slovenijo poneslo na turistični Olimp, so prepričani v Janševi vladi. Seveda bo, a šele ko bomo v naši državi poskrbeli za temelje, brez katerih je praktično nemogoče zgraditi trajnostno naravnan turistični imperij, o katerem sanjajo snovalci strategije.

Kaj imamo v mislih? Podatek, da je kljub hektarjem obdelovalne zemlje samooskrba z zelenjavo lani dosegla slabih 37 odstotkov, je zaskrbljujoč. Pitna voda, ki je naša konkurenčna prednost, bo kmalu postala redka dobrina, saj z njo ravnamo kot svinja z mehom. Megalomanski načrti za pozidavo slovenske obale že dvigujejo pritisk. Prav tako nerazumna mlačnost države pri nasprotovanju plinskim terminalom na morju. Svetla izjema, kako se pravilno streže zahtevam po trajnostnem razvoju, so Sečoveljske soline. A, glej ga, zlomka, država zanje nima dovolj posluha. Kaj lahko se zgodi, da bodo morali v solinah vrniti težko prigarani evropski denar, ker iz državne malhe še vedno niso dobili obljubljenega deleža pri projektu. Naj nadaljujemo?