Vem, kam lahko pobegnete

Kaj bi tajili? Priznajmo: včasih je vsakdan tako naporen, da bi človek najraje kam pobegnil. Domala vsak prej ali slej doživi tisti znani občutek, ki se ga najlaže strne v tri besedice: ne morem več. A če iz tega razmisleka izključimo hude duševne bolezni, za katere najbolje poskrbi zdravstvena stroka, pri vprašanju, kam zbežati, največkrat ostanemo brez odgovora. V Sloveniji nam po mnogih kazalnikih v resnici povečini ni hudega. Če se ozremo v svoje okolje, si še zlasti Primorke in Primorci, bodimo iskreni, težko zamislimo ugodnejšo klimo, pa morje, gore, smučišča, toplice ... Vse na dosegu ure, največ dveh vožnje. Je res bolje na Islandiji ali v Novi Kaledoniji, ki jo je kot nekakšno sanjsko deželo pred leti omenil fotograf in popotnik Arne Hodalič?

Misli vznikajo ob jutrišnjem svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, a pred današnjim dnem Zemlje se je težko izogniti novici, da je Slovenija že pred nekaj dnevi porabila “vse vire in ekosistemske storitve, ki jih v enem letu lahko obnovi Zemlja”. Na kratko: pogoltni smo. Potrošniki, ki jih slaba vest peče do naslednje razprodaje, ko bodo pred vrati trgovin spet vrste, največkrat za nakupovanje praznine.

Naj vladi namignemo, da se knjižnih bonov ne bomo branili! Tudi e-knjige bomo kupovali. Vsaka vrata v najboljši pobeg so dobrodošla.

Ob svetovnem dnevu knjige je tako vselej priložnost, da spomnimo na potovanja, ki ne zahtevajo dragih prevoznih sredstev, napornega pakiranja in planiranja. V Sloveniji smo s čudežnimi vrati v druge svetove odlično založeni. Pobeg v knjige je gotovo kljub naraščanju cen knjig, zlasti ob skoraj stoodstotni podražitvi papirja, še vedno dostopen.

Naš jezik, ta neposredna vstopnica med platnice, je vsaj na deklarativni ravni še vedno vrednota. Izdamo ogromno knjig na število prebivalcev, dejansko jih izide več, kot jih uspemo prebrati, med njim tudi več odličnih kot kdajkoli prej ... Imamo kulturni praznik, poimenovan po pesniku, imamo Javno agencijo za knjigo in unikum, Bralno značko, gibanje, ki nam ga lahko zavida ves svet.

Aktualno vprašanje, kako naj branje vzljubijo otroci, ki bi raje gledali v telefon, ima enako preprost odgovor, kot ga je imelo v časih, ko so pamet pripisovali zgolj možganom: berite. Zvečer se z otrokom ulezite v posteljo in skupaj preberite nekaj strani. Domača knjižnica je dragocena, a imamo tudi razvejano mrežo javnih.

In, seveda, naj vladi namignemo, da se knjižnih bonov ne bomo branili! Tudi e-knjige bomo kupovali. Vsaka vrata v najboljši pobeg so dobrodošla. In nenazadnje knjiga ostaja orožje, kot je nekoč dejal Brecht, a vzeti jo v svoje roke danes pomeni tudi uriti osredotočenost, ki se z bolščanjem v ekrančke drobi na prafaktorje. Zato je pobeg med platnice še dragocenejši kot nekoč. Ko se v naš svet vračamo iz knjižnega, ni občutka praznine, ki ga velikokrat pušča brkljanje s prstom po ekranih. S potovanj v dobre knjige se vrneš bogat. To si pa vsak želi, mar ne? Srečno pot!