“Ven ...”

Pred časom se mi je spet sanjalo (ali pa se mi je “le” zdelo; v poletni sopari je včasih težko razločevati med enim in drugim), da sedim v domala prazni kinodvorani, kot na dnu prijetno ohlajenega in somračnega akvarija, in gledam nekakšen dokumentarec, na moč podoben kopreni prividov.

Pridejo neznansko utrujeni vojaki v ogromen, z visoko žičnato ograjo zamejen prostor sredi prostrane ravnice in že po nekaj trenutkih je v drži njihovih teles in izrazih njihovih zaprašenih obličij precej manj zbitosti: zdaj so zavoljo tega, kar vidijo, ne le zbegani, temveč pretreseni, zgroženi.

Iz barak se jim naproti nedopovedljivo počasi plazijo onemoglim hroščem podobne postave: razpokana koža, udrte, kot pepel sive in ugasle oči, brezzoba, grgrajoča usta, tresoči se udje, malomarno obrite lobanje, razpadajoče cape, težke cokle: v bedne in srhljive okostnjake brezdanje ponižane prikazni včerajšnjih ljudi.

In potem sva z ženo dobrih sedemsto kilometrov proč od domačega mesta; sva v neznatnem, zlahka spregledljivem kraju, za katerega ime vedo le domačini - v dolini reke Gravone, ob sprva zlagoma vzpenjajoči se cesti, ki se iz Ajaccia vije v starodavno otoško “prestolnico” Corti. Sva v nekakšnem terariju ob sotočju Gravone in potoka Vignola; posestvo s treh strani obdaja neprehodna makija, iz katere se v pripeki brez premora oglaša poblaznelo “petje” škržatov. Turisti stopamo po tlakovani potki, vzpenjamo se na lesene mostičke in opazujemo, fotografiramo želve v ogradah.

Od vsepovsod so, želve: iz Sredozemlja, z Bližnjega in Daljnega vzhoda, iz močvirij Severne Amerike, iz puščav in pragozda Latinske Amerike, iz afriških savan, s peščin tihomorskih otokov - počasni, okorni relikti iz zagonetne pradavnine. Nekatere merijo zgolj ped, druge so velike in težke kot kamnita napajalna korita, a vse imajo brezbarvne, ugasle poglede. Še najbolj živahne so videti tiste, ki v senci pritlikavih dreves in grmičevja dremotno grizljajo glave ovenele solate, mulijo nagnito sadje. Skoraj vse druge ždijo v muljastih ribnikih, med lebdečimi lokvanji in sladkovodnimi algami, ali pa so zarite v blatu, ki jih varuje pred ubijalsko pripeko.

Toda še največ “življenja” kažejo tista bitjeca, ki se gnetejo ob kovinski mreži na robu ograd: neodjenljivo lezejo ena čez drugo, kot onemogla telesca čez gomilo še bolj onemoglih, skorajda že trupelcem podobnih telesc – ven hočejo, ven, kamorkoli že, samo da bi se odplazile ven, pa čeprav le v makijo, kjer nanje prežijo požrešne podgane. “Ven,” diha iz njihovih očk (in te oči so vse preveč podobne očem komajda še živih okostnjakov), “ven ...” Od daleč jih je pripeljal človek in tu bodo dočakale konec: ene bodo ugonobile bolezni, druge bodo pomrle (res le poginile?) od starosti: vsem bo zavdalo človekovo tiho in “mehko” nasilje, neštetokrat hujše od zakonov prvobitne narave.

“Ven,” se mi zdi, da moledujejo te očitajoče očke. Ven - pa čeprav v smrt.

Zgroženi vojak v dokumentarcu si zaman skuša prižgati cigareto. Roki se preveč treseta. V ugaslih očeh taboriščnikov je preveč tega “ven”.