Veselje jih je gledati

Ampak treba je priznati, da je letošnje zimske olimpijske igre veselje gledati. S stališča slovenskega navijača namreč napetost traja vsak dan in se še stopnjuje. Povprečnega slovenskega gledalca pred televizijski sprejemnik prikujejo predvsem nastopi naših športnikov. Teh je bilo tudi na prejšnjih ZOI veliko, a je bilo ob njihovem spremljanju težko najti užitek. Olimpijske igre v Torinu 2006 so bile v tem pogledu prava mora. Edina slovenska aduta, ki sta spadala v širši krog favoritov, sta pogorela, nato pa se je Slovenija veselila vsake uvrstitve v deseterico (teh je bilo šest), najboljšo uvrstitev je prav s šestim mestom dosegla ženska biatlonska štafeta.

Tokrat pa je vse drugače: ni dneva, da kakšen od slovenskih športnikov ne bi bil v igri za medalje. Skakalcem in Tini Maze so se pridružili še biatlonci, smučarke sprinterke, skakalke, čakamo še deskarje ... Dodatno vrednost pa predstavljajo hokejisti, ki so z zmago nad Slovaki na najboljši način demantirali napovedi, da bodo 'kanta za nabijanje' ter da gredo v Soči na zabavo in zgolj gledat olimpijsko dogajanje. Izkazalo se je, da so povsem konkurenčni in se bodo jutri enakovredno borili za vstop v četrtfinale.

S tem pa je Slovenija prvič res prestopila mejo od povprečno razvite do ene od močnejših zimskošportnih sil, za velesilo je pač še ne moremo označiti. V boju za odličja nima le nadarjenih posameznikov, temveč celo vrsto športnikov v različnih disciplinah. Zato je že doslej najštevilčnejša slovenska odprava upravičila napovedi, da je naša najmočnejša reprezentanca v zgodovini ZOI, v domovino pa je zagotovo prinesla žarek veselja in upanja.