Vesoljec, kanibal? Tadej Pogačar!

Ob predstavah Tadeja Pogačarja smo že vajeni različnih presežnikov. Včasih segajo tudi v polje znanstvene fantastike. Da je prišel z drugega planeta in ima kot tak posebno moč, ali da je kanibal, ki kot Eddy Merckx v svojih zlatih kolesarskih časih hlasta za zmagami ter tekmecem ne prepušča niti drobtinic. Seveda gre za pretiravanja, s katerimi se vendarle poskuša pričarati s kakšnim športnikom imamo opravka. Nedvomno fenomenalnim.

Kot je povedal njegov starejši brat Tilen, ki je bil posredno kriv, da je Tadej čvrsto zagrabil za kolesarsko krmilo, je Tamau Pogi svojo prvo dirko končal na zadnjem mestu. Tudi po tem v otroških kategorijah ni posebej izstopal do mladinske selekcije, ko je na nekaterih dirkah, ki veljajo kot svojevrstna vstopnica v svet odraslega kolesarstva, nakazal svoj potencial. Pot od talenta do šampiona pa je vendarle nepredvidljiva. Koliko domnevnih naslednikov športnih velikanov je pristalo na obrobju? Nešteto. Zaradi različnih razlogov nikdar niso dosegli predvidenih rezultatskih višav in predstav.

V petih letih je Pogačar opravil precej izboljšav tako kot njegovo moštvo. Postal je zrelejši kolesar in ni več tako neučakan. V nečem pa se ni spremenil, napadalnem pristopu do dirkanja.

Od Pogačarja se pričakuje vse oziroma še več in kolesarska številka ena skoraj nikoli ne razočara svojih navijačev. Večkrat jih tako kot svoje moštvene kolege in tudi tekmece preseneti z akcijami in vožnjami, ki se zdijo vsaj drzne, če že ne na meji razuma, a Tadej to počne že, odkar se je leta 2019 preselil med poklicne kolesarje in odpeljal svojo prvo tritedensko dirko, na kateri je dobil tri gorske etape in zasedel tretje mesto v skupnem seštevku Vuelte, ki jo je dobil Primož Roglič.

V petih letih je Pogačar opravil precej izboljšav tako kot njegovo moštvo. Postal je zrelejši kolesar in ni več tako neučakan. Ni pa se spremenil v napadalnem pristopu do dirkanja. Ko uprizori svojo poskočnico, mu nihče ne more slediti. Kdor poskuša, se opeče. Tako je bilo na Giru, v katerem naj bi imel opravka s šibko konkurenco, tako je na Touru, kjer je dal še prestavo višje in tekmecem dal vetra.

Morda vsi členi tako imenovane velike četverice na dirki po Franciji niso bili v najboljši izvedbi, a vprašanje je, kdaj bodo. Pogačar seveda ni brez konkurence. Tako kot jo na enodnevnih klasikah, od Sanrema prek Flandrije do Roubaixa, v prvi vrsti pooseblja Mathieu van der Poel, jo na tritedenskih dirkah, še posebej pa Touru, Jonas Vingegaard. Konkurenca je dobrodošla, Tadeja žene v iskanje napredka. Še bolj ga navdihuje zmagovanje na različnih terenih in prerezih prog.

Dokler bo tako, Pogačarju ne bo zmanjkalo izzivov. Naslednji je že na obzorju - olimpijske igre.