Veteranske medalje

Napoved vodje slovenske delegacije v Londonu Bogdana Gabrovca o sedmih olimpijskih kolajnah, ki se je pred igrami zdela samovšečna, se je izkazala za realistično. Čeprav je slovenska odprava ni dosegla, ocena ne more biti drugačna kot odlična, saj je s štirimi medaljami dosegla drugi najboljši rezultat v zgodovini. Predvsem pa so slovenski športniki in športnice v Londonu v izostreni, globalni konkurenci dostojno zastopali svojo domovino.

A vendarle mi po malih možganih zarije črv dvoma v našo športno prihodnost ob podatku, da je povprečna starost slovenskih nosilcev medalj 37 let. Hkrati ni med novimi dobitniki medalj nobenega novinca.

Tisti, ki smo jih pred OI okvalificirali za veterane, so svoje več kot naredili. Ne samo oni, tudi ostale vrhunske uvrstitve so dosegli tridesetletniki: Klinarjeva med plavalci, Kauzer v kajaku, Žbogar med jadralci, Šestakova v atletiki. Kar seveda z rezultatskega vidika ni nič narobe, saj sem vedno zagovarjal mnenje, da se športniki delijo na dobre in slabe, ne pa na stare in mlade. Ti športniki se znajo motivirati za najpomembnejšo tekmo leta, na kateri dodajo še kanček več energije, moči, znanja, natančnosti, hkrati pa so za svoje naslednike, ki jih resnici na ljubo še ni na spregled, postavili zelo visoke standarde.

Prvi razlog za prevlado starejših tiči v drugačnem odnosu mlajših generacij do športa in gibanja. Poslavlja se zlata generacija, ki je za razliko od sedanjih najstnikov šport spoznala na ulici, z njim nadaljevala v bližnjem klubu, po uspehih pa ji je šport postal služba. Drugi razlog je v načinu financiranja športa, ki ga znajo izkušenejši z državnimi službami, različnimi pomočmi, sponzorji bolje izkoristiti. V tem je šport podoben celotni družbi, v kateri sistem ni naklonjen mladim, ki kljub izobrazbi nimajo rednih služb, stanovanj, niti perspektive. A ima ta resnica tudi drugo plat: mladi, tako športniki kot ostali, morajo z rezultati oziroma z delom dokazati, da si te pravice tudi zaslužijo.