Vetrnice in 3 P

Ptiči, papirji ali profit? Kaj od tega bolj ovira postavljanje vetrnih elektrarn v Sloveniji?

Več kot desetletje je že od prvih pobud zanje, deluje pa ene sama, pri Dolenji vasi, pa še ta s samo eno vetrnico. Letos se ji bo verjetno pridružila še druga, ob vznožju Nanosa. Vsi ostali poskusi so propadli. Bilo jih je nekaj, a so bili bolj tipanje terena, merjenje vetra, prostorskih možnosti: na Kokoški nad Lipico, na Vremščici, Selivcu in Sopadi, pa seveda na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico. Tam vstopa odisejada s pridobivanjem gradbenega dovoljenja že v deseto leto.

Prav zaradi tega primera je v javnosti obveljalo stališče, da je Slovenija glede vetrnih elektrarn razvojno zaostala zaradi “enega ptiča in nekaj ptičarjev”. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic namreč na Volovji rebri bije bitko proti vetrnicam. A to je tudi edini primer, kjer se vetrnice (še) ne vrtijo zaradi nasprotovanja tega društva, ki je pred meseci morebitnim investitorjem pripravilo celo pregledno karto možnih lokacij za vetrne elektrarne po Sloveniji.

A se v teh mesecih investitorji za te lokacije niso stepli. In to kljub temu, da država k ceni elektrike iz vetrnih elektrarn prida še skoraj enako vsoto iz denarja, ki ga za obnovljive vire energije plačujemo porabniki elektrike. Očitno so izračunali, da bi bil profit, ki bi ga ustvarili z naložbo, kljub subvenciji manjši kot v deželah z enakomernejšim, za vetrne elektrarne primernejšim vetrom.

Marsikdo pa se je tudi ustrašil slovenske papirologije. Že pri Dolenji vasi je investitor tako dolgo čakal na dovoljenja, da je prva tehnologija v tem času zastarala. In ker jo je zamenjal, je moral spet čakati na papirje.

Ob pticah, profitu in papirjih pa je tu še vsaj en P: prihodnost Slovenije. Majhne, a deklarirano lepe, bogate, z mnogimi potenciali za zeleni turizem, ekološko kmetijstvo, gozdarstvo in lesno industrijo. Marsikje lahko dosežemo s tem večji profit (in več delovnih mest) kot z vetrnicami.