Vetrnice in birokracija

Kljub ambicioznim načrtom in velikim besedam politikov v Sloveniji vse do danes nismo dobili še niti ene prave spodobno velike vetrne elektrarne. Na Primorskem se resno zapleta že pri tretjem resnem projektu. Volovja reber je zaradi okoljskih vplivov verjetno dokončno pokopana zadeva. Pri Dolenji vasi v bližini Senožeč se je zapletlo zaradi procedure, kar povzroča škodo, merjeno v stotinah tisočakov evrov. Tretji projekt, o katerem pišemo danes, pa je sporen za del domačinov.

Če pustimo vse argumente ob strani, lahko ugotovimo, da pridobivanje dovoljenj traja predolgo. Lahko se sicer izgovarjamo na slovensko v zgodovini velikokrat izpričano nenaklonjenost do novotarij. A to sploh ni težava. Če lahko razumemo nezaupljivost ljudi pri postavljanju sto metrov visokih kolosov, pa ne moremo razumeti države, ki sistemsko ne skrajša postopkov. Odhajajoča vlada je to obljubljala tako kot to obljublja(jo) najverjetnejši mandatar(ji). Za vetrnice pri Razdrtem in Dolenji vasi tudi morebitne spremembe zakonodaje ne bodo dovolj hitre, saj so postopki že v zadnji fazi.

Če pogledamo še konkretne argumente za ali proti vetrnici pri Razdrtem (pri Dolenji vasi je kocka že padla), težko presojamo mnenja strokovnih služb. Lahko pa povzamemo primorskega nominiranca za Nobelovo nagrado Timija Ećimovića, ki pravi, da je postavljanje vetrnic na Primorskem preveč potratno, saj bi z veliko manjšimi vložki lahko pridobivali elektriko s sončnimi celicami na strehah. Temu bi težko oporekali, saj je pridobivanje elektrike s pomočjo vetra donosno le zaradi visokih državnih subvencij.

Sicer pa je najbolj moteča točka vetrne turbine njen videz. Nanos ima na svojem vrhu oddajnik, ki bi ga težko opisali kot okrasek te priljubljene gore. Enako velja tudi za vetrnico ob njegovem vznožju. A o tem (žal) ne odločamo tisti, ki hodimo na Nanos, ampak tisti, ki pod njim živijo.